Appeal dismissed; land status determined by pre-expropriation agricultural use, not subsequent planning acts for housing.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlog nasprotne udeleženke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

[JEDRO]

Predlagateljica se ne more sklicevati na to, da imajo odvzeta zemljišča status stavbnih zemljišč, saj so takšna postala ravno na podlagi prostorskih aktov, sprejetih z namenom gradnje stanovanjskega naselja, zaradi česar je sploh prišlo do razlastitve. Bistveno je, kakšen je bil status zemljišč pred tem. Ker je bilo ugotovljeno, da so se pred tem uporabljala za kmetijske namene, so bila pravilno ovrednotena kot taka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da mora nasprotna udeleženka predlagateljici za odvzete nepremičnine parc. št. 131/2, 131/5, 131/6, 131/7, 131/8, 131/9 in 131/10, vse k.o. X plačati odškodnino v višini 9.707,10 EUR v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da udeleženki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje predlagateljica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Meni, da bi moralo sodišče zemljišča ovrednotena kot stavbna in ne kot kmetijska zemljišča. Pri tem se sklicuje sklep VS RS II Ips 555/2005, kjer je bilo zavzeto stališče, da je za opredelitev statusa odvzetih zemljišč odločilno, ali je bil že pred sprejetjem lokacijskega načrta sprejet prostorski plan za gradnjo objektov, ki je zemljišča opredelil kot stavbna. V obravnavanem primeru se je namembnost odvzetih zemljišč spremenila že pred sprejetjem Odloka o sprejemu zazidalnega načrta za zazidalno cono X (v nadaljevanju zazidalni načrt), s katerim je prišlo do razlastitve, in sicer na podlagi Družbenega plana občine za obdobje 1986 – 1990 (v nadaljevanju srednjeročni prostorski plan). To izhaja tudi iz določbe 5. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki določa, da se stavbna zemljišča določijo s srednjeročnim družbenim planom občine. Enako je navedel tudi izvedenec v svojem mnenju. Če bi sodišče pridobilo priloge k navedenemu aktu, ki med drugim obsegajo tudi karte območij urejanja, bi se lahko prepričalo, da ta vsebuje podrobno opredelitev parcel s parcelnimi številkami. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo, je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost odločitve. Sodišče se ni opredelilo do navedb predlagateljice o vsebini odločbe Občine Domžale z dne 19.2.1990, s katero ji je bilo naloženo, da občini izroči zemljišča (v nadaljevanju odločba o izročitvi). V odločbi so bila zemljišča opredeljena kot stavbna in je bila predvidena zamenjava s stavbnimi (in ne kmetijskimi) zemljišči. Poleg tega se odločba občine sklicuje na Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ/1984) in torej tudi glede na pravno podlago odločbe odvzetih zemljišč ni mogoče opredeliti kot kmetijska. V upravnem postopku je bilo že odločeno, da gre za stavbna zemljišča in sodišče ne more preverjati njene pravilnosti, saj je pravnomočno odločbo vezano. S sprejeto odločitvijo so bile predlagateljici kršene ustavne pravice in sicer pravica do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do zasebne lastnine.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je sodišče zemljišča pravilno ocenilo kot kmetijska. V skladu z določbo 105. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) se pri določitvi odškodnine upošteva namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev. ZUN je predvideval sprejemanje občinskih prostorskih aktov v treh fazah. Najprej sta bila sprejeta dolgoročni in srednjeročni plan, ki sta določala družbene usmeritve, šele na to je bil lahko sprejet prostorsko izvedbeni načrt (zazidalni načrt). V obravnavanem primeru je do razlastitve prišlo na podlagi zazidalnega načrta, s katerim se je spremenila tudi namembnost zemljišč, saj pred tem gradnja tam ni bila mogoča. Sklicuje se na odločbi II Ips 122/2007 ter II Ips 44/2005.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju pravilno upoštevalo pravilo, da se odškodnina za razlaščena zemljišča določi glede na namembnost, kakršno so imela zemljišča še pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev (tretji odstavek 105. člena ZUreP-1).

6. Navedeno pomeni, da je treba ugotoviti, za kakšen namen so se uporabljala odvzeta zemljišča, še preden je Občina Domžale zaradi gradnje stanovanjskega naselja X prejela ustrezne prostorske akte (1), torej še pred sprejetjem Dolgoročnega plana Občine Domžale za obdobje 1986 – 2000 (v nadaljevanju dolgoročni prostorski plan), srednjeročnega prostorskega plana ter zazidalnega načrta.

7. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca F. G. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se predmetna zemljišča (pred uveljavitvijo srednjeročnega prostorskega plana) uporabljala za kmetijske namene. Glede na navedeno je odškodnino utemeljeno določilo glede na vrednost, ki bi jo bilo mogoče doseči s prodajo kmetijskega in ne stavbnega zemljišča, za kar se zavzema pritožba.

8. Pritožba se po nepotrebnem ukvarja z vprašanjem, ali se je namembnost zemljišč spremenila že na podlagi srednjeročnega prostorskega plana ali šele na podlagi zazidalnega načrta. Navedeno za odločitev o predlogu namreč ni bistveno, saj so bili vsi prostorski akti sprejeti zaradi gradnje stanovanjskega naselja in so hierarhično povezani, kar je višje sodišče že ustrezno pojasnilo v predhodnem razveljavitvenem sklepu II Cp 1174/2012 z dne 12. junij 2013. Predlagateljica se torej ne more sklicevati na status stavbnih zemljišč, saj so takšna postala ravno na podlagi prostorskih aktov, ki so bili sprejeti za potrebe gradnje naselja in zaradi katerih je sploh prišlo do razlastitve. V danem primeru tako ne gre za dejansko situacijo iz odločbe II Ips 555/2005 (oziroma tam navedenih odločb II Ips 336/2001 in II Ips 338/2001), zato pritožbeno sklicevanje nanjo ne more biti utemeljeno (2).

9. Brez podlage so pritožbeni očitki v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga predlagateljice, da sodišče pridobi priloge srednjeročnega prostorskega plana. Ne gre namreč za dokaz, ki bi bil relevanten za rešitev zadeve, zato opustitev sodišča prve stopnje na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve ni vplivala. V pritožbi zatrjevana procesna kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP tako ni podana.

10. Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do navedb predlagateljice o vsebini odločbe o izročitvi z dne 19. 2. 1990. V razlogih sklepa (glej v 20. točko obrazložitve) je pravilno zapisalo, da opredelitev zemljišč v sami odločbi ni odločilna, ker se odškodnina ne odmerja glede na status v času izdaje odločbe. S tem je v zadostni meri odgovorilo tudi na njene očitke, da sodišče s svojo odločitvijo nedopustno posega v pravnomočno upravno odločbo, kar ponavlja tudi v pritožbi.

11. Pritožba višine odškodnine v revaloriziranem znesku 9.707,10 EUR, ki jo je sodišče ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca, ne napada, zato je pritožbeno sodišče ni preizkušalo.

12. V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani, prav tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka nasprotne udeleženke temelji na določbi 104. člena ZNP.

(1) Primerjaj odločbe II Ips 120/2005 ter II Ips 44/2005 in II Ips 122/2007, na katere se sklicuje nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo.

(2) V tamkajšnjih primerih namembnost zemljišč ni bila spremenjena šele s prostorskim aktom, zaradi katerega je prišlo do razlastitve (t.j. Uredba o gradnji avtoceste), temveč so bila zemljišča že pred tem predvidena za gradnjo (trgovskega in športnega centra na podlagi prostorskega plana občine).