Appeal dismissed; plaintiff failed to prove specific damages caused by the accident versus pre-existing damage.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka 728,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

[JEDRO]

Na tožniku je dokazno breme glede predpostavk odškodninskega primera (protipravnost, škoda in vzročna zveza), vključno z nastankom zavarovalnega primera.

Sodišče ni dolžno samo ugotavljati, katere od poškodb bi lahko nastale ob trčenju vozil, ampak bi moral tožnik jasno razmejiti, katere poškodbe so bile na vozilu že v času trčenja in katere je povzročil zavarovanec tožene stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 14.071,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 5. 2009 do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka 1.709,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je tožena stranka s plačilom zneska 3.005,38 EUR pripoznala škodni dogodek, ni pa priznala višine škode, kot jo je zahteval tožnik. Sporno med strankama je, kako visoka škoda je nastala, ne pa dejstvo, ali je do škodnega dogodka sploh prišlo. Sodišče si prihaja v nasprotje, ko sicer verjame tožniku, da je po nakupu vozila tega popravil do tehnične izpravnosti, po drugi strani pa ugotavlja, da do škodnega dogodka ni prišlo, čeprav ga je tožena stranka s plačilom zneska zagotovo priznala. Sodišče povsem prezre in zanemari ugotovitev izvedenca, ki je potrdil nesrečo, le da vseh poškodb tako na enem kot drugem avtomobilu ne pripisuje nastanku tega škodnega dogodka. Izvedenec je torej nesrečo potrdil, ni pa potrdil obsega škode. Zaključek sodišča, da se poškodbe na udeleženih vozilih ne ujemajo, je zmoten. Del poškodb se ne ujema, del se pa ujema in v tem delu bi lahko sodišče ugotavljalo, ali je višina škode primerna glede na tisti del poškodb, ki se ujemajo in ki jih je ugotovil izvedenec. Sodba je v celoti nerazumljiva, v nasprotju s sabo in dokazi, ki jih povzema enostransko na škodo pritožnika.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot neutemeljena vsa pritožbena izvajanja ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče mora najprej zavrniti očitke tožeče stranke o obstoju pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V razlogih sodbe o odločilnih dejstvih ni nobenih nasprotij, kot jih želi prikazati pritožba, pri čemer pa je potrebno za razumevanje odločitve obravnavati vse razloge sodbe in ne le posameznih stavkov, ki jih pritožba potegne iz konteksta obrazložitve. Ugotovitve sodišča, da je izvedenec A. S. pravilno ugotovil poškodbe na vozilu tožnika, se ne izključujejo s tistimi, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja v tem postopku postavljenega izvedenca prometne stroke, ki je po nalogu sodišča ugotavljal, ali se vse s strani tožnika zatrjevane (in po A. S. ugotovljene) poškodbe na vozilu nastale v sporni prometni nezgodi. Sodba torej nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, razlogi sodbe so jasni in logični in si med seboj ne nasprotujejo.

6. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka, ki je ugovarjala tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini, s tem, ko je med postopkom tožniku za premoženjsko škodo na osebnem vozilu nakazala znesek 3.005, 38 EUR, ni pripoznala dolga po temelju oziroma „pripoznala škodni dogodek, ne pa višine škode“. Sodba pravilno pojasni, zakaj delno plačilo škode, ki jo tožnik zahteva, nikakor ne pomeni niti pripoznave podlage odškodninskega zahtevka, niti ne pomeni priznanja dejstev glede škodnega dogodka, ki bi imelo za posledico le še določitev višine odškodnine. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo podala jasen ugovor, da do vseh poškodb na vozilu tožnika ni moglo priti na način, kot on navaja v tožbi in v zvezi s tem izpostavila pomanjkanje vzročne zveze med zatrjevanimi poškodbami na osebnem vozilu in škodnim dogodkom.

7. Tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode, ki naj bi mu nastala na osebnem vozilu Chevrolet Corvette v prometni nesreči 1. 3. 2009, v kateri je bil drugi udeleženec tuj državljan, zato je za obravnavanje tožnikovega zahtevka pasivno legitimirana tožena stranka na podlagi 26. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Pri tem je seveda dolžna kriti tožniku le tisto škodo, za katero bi odgovarjal povzročitelj škode, ki ima sklenjeno zavarovanje pri tuji odgovornostni zavarovalnici. Iz obrazložitve sodbe nadalje pravilno izhaja, da je na tožniku dokazno breme glede predpostavk odškodninskega primera (protipravnost, škoda in vzročna zveza), vključno z nastankom zavarovalnega primera.

Takšno je tudi stališče sodne prakse v podobnih odškodninskih primerih, v katerih je bilo enako kot v obravnavani zadevi sporno, ali uveljavljena škoda sploh izvira iz škodnega dogodka (1). Izvedenec prometne stroke, ki je obravnaval in primerjal posledice trka med osebnim vozilom BMW in tožnikovim osebnim vozilom, je na podlagi listin v spisu in fotografij v obravnavani zadevi sicer dopustil možnost, da je avtomobil BMW s sprednjim delom trčil v zadnji del tožnikovega avtomobila, vendar tako v mnenju kot v svojem zaslišanju prepričljivo pojasnil svoj zaključek, da se poškodbe na vozilu ne ujemajo v celoti oziroma so obsežnejše, kot bi lahko nastale ob trku vozil.

To pomeni, da tožnik ni dokazal, da je celotna škoda nastala v obravnavani nezgodi in s tem ni dokazal zavarovalnega primera. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno in popolnoma jasno pove, da tožnik s tem ni dokazal nastanka nesreče, kot ga zatrjuje, torej da je v njegovo nepoškodovano vozilo trčilo vozilo zavarovanca tožene stranke in povzročilo vse v tožbi zatrjevane poškodbe. Dejstvo, da izvedenec dopušča možnost, da se nekatere poškodbe ujemajo in zato lahko izvirajo iz škodnega dogodka, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne zadostuje za uspeh tožnikovega zahtevka.

Sodišče ni dolžno samo ugotavljati, katere od poškodb bi lahko nastale ob trčenju vozil, ampak bi moral tožnik jasno razmejiti, katere poškodbe so bile na vozilu že v času trčenja in katere je povzročil zavarovanec tožene stranke, kot pravilno poudarja sodba. Tako pa je očitno, da je tožnik želel obravnavano prometno nezgodo izkoristiti za odpravo poškodb na vozilu, ki ne izvirajo iz nje. V takšnem primeru se zaradi pomanjkanja vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in povzročeno škodo tudi ne more v okviru višine škode ugotavljati, katere poškodbe na vozilu se ujemajo in kakšna je morebitna manjša odškodnina.

8. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki potrebne stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z ZOdvT.