Appeal dismissed; daycare cannot collect unpaid fees from non-signatory parent without contract.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

[JEDRO]

Določba 32.b člena ZVrt ne dalje podlage, da vrtec izterja neporavnane obveznosti od starša, ki ni bil podpisnik pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 330,00 EUR s pripadki, ki se nanašajo na plačilo stroškov za vrtec, ker tožena stranka ni pasivno legitimirana.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po odvetniku, ki v obrazložitvi pritožbe navaja, da za odločitev v tej zadevi ni bistveno, da sta bila otroka dodeljena v varstvo in vzgojo materi in da oče (tožena stranka) zanju plačuje preživnino. Določilo 32. b člena Zakona o vrtcih daje tožeči stranki podlago, da v primeru, če mati ne bo plačevala obveznosti, te obveznosti izterja od očeta. Očetu roditeljska pravica ni bila odvzeta, zato je odgovoren za obveznosti svojih otrok. Ker oče solidarno z materjo odgovarja za dolgove svojih otrok. Plačevanje vrtca so tekoče potrebe družine, za katere starša, če tudi ne živita več skupaj odgovarjata solidarno. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker naroka za glavno obravnavo ni opravilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na 20. člen Zakona o vrtcih, iz katerega sledi, da starši otroka in vrtec sklenejo pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih med vrtcem in starši. Na podlagi podpisane pogodbe je otrok vključen v vrtec. Tožena stranka, oče, se je tožbenemu zahtevku uprl z navedbo, da ni bil naročnik storitve in je zato ni dolžan plačati. Ker tožeča stranka ni predložila pogodbe, iz katere bi sledilo, da je zavezanec za plačilo toženi, je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pasivna legitimacija ni izkazana. Zmotno je materialnopravno stališče pritožbe, da daje 32. b člen Zakona o vrtcih podlago, da vrtec izterja neporavnane obveznosti od starša, ki ni bil podpisnik pogodbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo tudi na ugotovitev, da sta bila otroka dodeljena v varstvo in vzgojo materi in da sta starša sklenila dogovor o preživljanju otrok tako, da je toženi tisti, ki plačuje preživnino za oba otroka njuni materi, mati pa z denarnimi sredstvi, ki so namenjena za potrebe otrok, razpolaga.

5. V tej zadevi ni bilo sporno dejansko stanje in ker nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka, je sodišče skladno z določbo 454. člena ZPP, brez razpisa naroka izdalo odločbo o sporu. Očitane absolutne bistvene kršitve postopka sodišče zato ni zagrešilo (353. člen ZPP).

6. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.