Appeal against costs decision allowed; appeal against main judgment dismissed due to default judgment validity.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially allowed the appeals, setting aside the costs ruling while upholding the main judgment based on a default admission. The plaintiffs argued the first-instance court failed to specify the exact amount of costs awarded, rendering the decision unclear and procedurally flawed. The court found this omission violated procedural requirements for cost assessments, necessitating a remand for a new determination, whereas the main judgment relying on the default admission was deemed valid.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP), 316. člen 1. odstavek; 339. člen 2. odstavek 14. točka; 354. člen 1. odstavek: A judgment based on a default admission is valid without further fact-finding, but a costs decision must explicitly quantify the awarded amounts to be legally effective.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbama zoper stroškovno odločitev se ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka razveljavi in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
II. V ostalem se pritožba toženk zavrne in v nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Učinek izjave o pripoznavi je v tem, da sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Za izdajo tovrstne sodbe dejansko stanje in materialno pravo nista relevantna.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 71/2, k.o. X. Prvi, drugi in tretji toženki je naložilo, da tožnici nerazdelno povrnejo njene pravdne stroške.
2. Prva, druga in tretja toženka zoper navedeno sodbo pravočasno vlagajo laično pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga. Navajajo, da ni jasna odločitev sodišča o tožničini lastnini in o tem, da so dolžne povrniti tožnici stroške. Menijo, da bi morala vsaka stranka plačati svoje stroške. Ni bilo razloga, da je tožnica vložila tožbo, saj ji je bila dana možnost za prepis nepremičnine. Tožnici so odgovorile, da nepremičnina ni njihova. Opozarjale so jo na dejstvo, da nepremičnina ni bila kupljena, pač pa podarjena njenemu pravnemu predniku. Starši tožencev so pravnemu predniku tožnice odstopili nepremičnino. Lastništvo ni bilo nikdar urejeno. Ni bilo odstopljeno 142 m2. Tožnica je tožila toženke zato, da bi preprečila ureditev vodovoda, ki sploh ne gre po njeni nepremičnini, ampak ob meji.
3. Tožnica v pravočasni vlogi (ki jo pritožbeno sodišče po vsebini šteje za pritožbo zoper stroškovno odločitev v sodbi) navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo, da so ji toženke dolžne povrniti pravdne stroške, vendar le-teh (še) ni odmerilo. Stroške tožnice je treba odmeriti v skladu z opredeljenim stroškovnikom, ki ga podaja.
4. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženk in predlagala njeno zavrnitev.
5. Pritožbi toženk in tožnice sta utemeljeni, kolikor se nanašata na stroškovno odločitev.
6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, in sicer glede bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP (1), saj toženke drugega pritožbenega razloga, da naj bi bila izjava o pripoznavi podana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače, v pritožbi ne zatrjujejo (tretji odstavek 338. člena ZPP).
7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodišče prve stopnje), ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni storilo. Sodba, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica zgoraj navedene nepremičnine, temelji na (dovolj določni) pripoznavi tožbenega zahtevka, kot to izhaja iz odgovorov tožencev (kot zemljiškoknjižnih solastnikov) na tožbo, ki so jih podali v tem sporu (list. št. 24, 25, 42). Učinek takšne izjave je v tem, da sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Za izdajo tovrstne sodbe dejansko stanje in materialno pravo nista relevantna. Ker tudi ne gre za zahtevek, ki bi pomenil nedovoljeno razpolaganje strank po tretjem odstavku 3. člena ZPP, je izpodbijana sodba o glavni stvari izdana v skladu s prvim odstavkom 316. člena ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženk in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
8. Pritožbi pa utemeljeno izpodbijata stroškovno odločitev. Izrek o stroških postopka, iz katerega izhaja, da so prve tri toženke dolžne tožnici povrniti pravdne stroške, je nerazumljiv, saj sodišče le-teh zneskovno ni opredelilo. Tudi razlogi izpodbijane sodbe so o tem nejasni in pomanjkljivi. Zaradi navedenega odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti. To predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki terja razveljavitev stroškovne odločitve in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP).
9. O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo skupaj s stroški nastalimi pred sodiščem prve stopnje (2).
(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.
(2) Ti so bili s strani tožnice pravočasno priglašeni v pritožbenem postopku v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZPP; glej Nina Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, UL RS, GV Založba, 2006, stran 58.