Appeal dismissed: Bad faith possessor cannot acquire ownership via acquisitive prescription despite long-term possession.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Nedobroverni posestnik kljub dolgoletni posesti na spornem zemljišču ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik dela nepremičnine parc. št. 1730 k.o X, v elaboratu geodetskega izvedenca, ki naj se izvede med pravdo, označenega z rezervirano parcelno številko, in ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot last tožene stranke. Pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 114,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Vztraja, da je tožnik pridobil temelj za lastništvo dela parcelne številke 1730 k.o. X na podlagi ustne pogodbe s tožencem. Kupnino v višini 500,00 DEM mu je plačal. Posest je imel že prej. To sta potrdili priči C. R. in V. J. Ne strinja se z oceno sodišča o svoji nedobrovernosti. Res je vedel, da je bila parcela prodana tožencu. Zato se je z njim dogovoril za nakup zemljišča in mu ga plačal. Toženec je zemljišče kupil 9. 7. 1987. Tedaj je prešla nanj posest oziroma užitek parcele. S tem je imel pravico podati del parcele tožniku. Dejstvo, da je postal zemljiškoknjižni lastnik šele v letu 2005, ni odločilno. S parcelo je lahko razpolagal že pred formalnim vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tožnik ima pravico do tega dela zemljišča, ker ga je kupil od toženca. Ustni dogovor je bil realiziran s tem, da ga je tožnik nemoteno užival s soglasjem toženca. V sporu sta šele v zadnjem času zaradi drugih zadev. Tožnik je zakoniti in dobroverni posestnik.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na trditveno podlago tožeče stranke, ki je trdila in dokazovala, da je vtoževani del parcele kupila od tožene stranke v letu 1996, sicer pa jo imela v posesti že od leta 1966, je sodišče pri odločanju o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem izhajalo iz pravil Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami) ter Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002). Ugotovilo je, da tožeča stranka ni dokazala zakonite posesti in da ves čas sicer izvajane posesti ni bila dobroverna. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je tožbeni zahtevek zavrnilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sprejeto odločitev je obrazložilo z jasnimi, preglednimi in razumljivimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče skupaj s sprejeto dokazno oceno v celoti pritrjuje.

6. Pravilna je namreč ocena in ugotovitev, da tožnik ni dokazal svoje zakonite posesti – torej posesti, ki bi temeljila na veljavnem pravnem naslovu (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati že sklenitve in realizacije zatrjevane ustne pogodbe s toženo stranko. Drži, da sta plačilo kupnine potrdili dve priči. Vendar je bila izpovedba tožnikove žene o času plačila (po njenih izjavah v letu 1987) bistveno drugačna od tožnikovih navedb, po katerih naj bi bila kupnina plačana v letu 1996. Druga priča, na katero se sklicuje pritožba, pa o plačilu kupnine iz lastnega vedenja ni znala povedati ničesar. Pričala je o tistem, kar naj bi ji povedala tožnikova žena. Ob pomanjkanju pisnih dokazov o plačilu zatrjevane kupnine in izrecnem zanikanju toženca, je pravilna ocena sodišča, da tožniku ni uspelo dokazati svojih trditev o plačilu kupnine oziroma sklenitve pogodbe s tožencem. Pritožnik je ne more omajati.

7.Na podlagi listinskega gradiva (pogodbe tožene stranke v zvezi z nakupom spornega zemljišča in zemljiškoknjižni izpiski) se je sodišče nadalje zanesljivo prepričalo, da je toženec postal zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine šele v letu 2005 in ne že na podlagi pogodbe iz leta 1987 (razlogi v točki 9 sodbe). Ugotovilo je, da je bilo obema pravdnima strankama znano, da je šlo v času sklenitve pogodbe iz leta 1987 za zemljišče v družbeni lastnini in da takega zemljišča v tedanji pravni ureditvi ni bilo mogoče kupiti. Po nadaljnjih ugotovitvah toženec na podlagi pogodbe iz leta 1987 še ni pridobil potrebnega pridobitnega načina (vpis v zemljiško knjigo ali drug ustrezen, z zakonom določen način, ki je bil po prvem odstavku 33. člena ZTLR potreben za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom). Pridobil ga je šele v letu 2005, ko je na podlagi druge pogodbe s svojim pravnim prednikom pridobil lastninsko pravico na navedenem zemljišču z vpisom v zemljiško knjigo. Ker vse do leta 2005 za pridobitev lastninske pravice ni imel ustreznega pridobitnega načina, tudi ni imel razpolagalnega upravičenja, da bi s sporno nepremičnino razpolagal kot lastnik in ga prodal tožeči stranki (3. člen ZTLR). Drugačno naziranje pritožnika je zmotno.

8. Po presoji pritožbenega sodišča so pravilne in za ta spor ključne zlasti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik ves čas vedel, da ni lastnik spornega zemljišča, ki ga je imel v posesti. Oporo imajo že v njegovih navedbah (primerjaj redna št. 12). V celoti so potrjene z njegovo izpovedbo, izpovedbo toženca ter predloženo listinsko dokumentacijo. Ob dejstvu, da se je na občini sam zanimal za nakup zemljišča, ko je bilo še v družbeni lastnini, da je vedel za prodajno pogodbo iz leta 1987, s katero naj bi bilo zemljišče prodano toženi stranki, in ob z listinami izkazanih neuspešnih poskusih urejanja zadeve s tožencem (poziva preko odvetnikov v letih 1987 in 2011 ter neposredno s strani tožnika v letu 1996 – priloge A 8 do A 11) ter ugotovljenih sporih pravdnih strank o lastništvu spornega zemljišča (in ne le o drugih zadevah, kot v nasprotju z izpovedbama obeh pravdnih strank skuša v pritožbi prikazati tožnik) ne more biti dvoma o pravilnosti ocene in ugotovitve, da tožnikova posest spornega zemljišča v celotnem zatrjevanem obdobju ni bila dobroverna. Izkazano tožnikovo prizadevanje za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini s pravnim poslom in spori s toženo stranko izključujejo tožnikovo dobro vero, da je sporno zemljišče lastninsko pripadalo tožniku. Nedobroverni posestnik kljub dolgoletni posesti na spornem zemljišču ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem.

9. Zaradi pomanjkanja dobroverne in zakonite desetletne posesti oziroma dvajsetletne dobroverne posesti po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni zakonskih pogojev za priposestvovanje po 28. členu ZTLR v zvezi z 266. členom SPZ. Pravilno in popolno so ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna. Pritožnik procesnih kršitev ne konkretizira. Pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu ugotavlja, da sodba ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih tožeča stranka ni priglasila.