Court rejects appeal, ruling that periodic alimony claims are single claims subject to a five-year limitation period.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Terjatev za vrnitev preživnine je verzijske narave, zato za njeno zastaranje velja splošni, petletni zastaralni rok.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 2.097,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od plačila posameznih mesečnih obrokov preživnine dalje. V presežku (za znesek 747,79 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je na račun tožeče stranke naložilo plačilo 318,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje toženka. Predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Vztraja, da je tožbeni zahtevek v celoti zastaran. Gre namreč za občasne terjatve, ki dospevajo letno ali v krajših časovnih presledkih, zato zastaranje nastopi po poteku treh let od zapadlosti posamezne občasne terjatve. Dodaja, da je tožnik plačeval preživnino kljub vedenju, da ni biološki oče otroka, zato je nedopustno, da sedaj zahteva vračilo. Meni, da je podana zloraba pravic, saj tožnik po eni strani trdi, da je bil preživnino plačeval zgolj zato, ker jo je moral, po drugi strani pa je vztrajal pri dodelitvi otroka, kljub vedenju, da ni njegov oče. Poudarja, da se je s stanjem očetovstva seznanila šele s pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je bilo tožnikovo očetovstvo izpodbito. Tožnik tudi sicer stikov ni izvajal redno, njegov glavni interes pa je škodovati toženki. Dodaja, da plačevanje preživnine ni bilo potrebno, saj je za mladoletnega otroka ustrezno skrbela sama. Nasprotuje tudi teku zakonskih zamudnih obresti od posameznega plačanega obroka dalje in odločitvi o pravdni stroških.

3. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Predmet konkretnega pravdnega postopka je vrnitev preživnine, ki jo je tožnik kot domnevni oče plačeval toženki za mladoletnega sina. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik mesečno preživnino dejansko plačeval, preživnina pa je bila določena na podlagi dogovora pred Okrožnim sodiščem v Krškem.

6. V skladu z določbo 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) lahko oseba, ki je imela izdatke zaradi preživljanja nekoga drugega, zahteva s tožbo povračilo potrebnih izdatkov od tistega, ki je bil osebo dolžan preživljati. Terjatev je verzijske narave, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da za njeno zastaranje velja splošni, petletni zastaralni rok (346. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Verzijska terjatev namreč, ne glede na to, da v tem primeru izvira iz zakonite preživninske obveznosti, ne predstavlja občasne terjatve (1). Sklicevanje pritožnice na zastaralne roke pri občasnih terjatev (347. člen OZ) je zato neutemeljeno.

7. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je tožnik najkasneje od dneva, ko je izvedel, da ni otrokov oče, preživnino plačeval neutemeljeno. Pritožbeno sodišče namreč sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik ves čas, kljub ugotovitvi, da ni biološki oče otroka, prizadeval, da bi ostal njegov pravni oče. Tudi sicer je bila preživnina določena s sodno odločbo, predmetni zahtevek pa je tožnik podal šele po pravnomočnosti sodbe, s katero mu je bilo očetovstvo dokončno izpodbito. Šele takrat je namreč odpadla pravna podlaga za plačevanje preživnine, zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na 191. člen OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice plačanega terjati nazaj.

8. Pritožbeno sodišče nadalje v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili preživninski izdatki potrebni. Da je za otroka v celoti lahko skrbela sama, se je toženka sklicevala zgolj pavšalno, sodišče pa je obširno obrazložilo, da o nasprotnem pričajo številni dokazi. Pravdni stranki sta bili tako ob določitvi preživnine brezposelni, toženka pa je v letu 2007 celo vložila tožbo na zvišanje preživnine, kar je še dodaten pokazatelj, da je preživninska sredstva potrebovala. Ob tem trditve, da tožnik otroku ni kupoval igrač oziroma drugih dobrin niso pravno relevantne, saj povrnitev slednjih tožnik v predmetnem postopku ne zahteva. Enako velja za, s strani toženke zatrjevano, neredno izvajanje stikov.

9. Pravilne so nadalje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala nepošteno. Od leta 2007 je namreč tožniku preprečevala stike z otrokom, zaradi česar je bila tudi pravnomočno obsojena. Hkrati tožnika ni seznanila z dejstvom, da ni biološki oče otroka, čeprav je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za navedeno dejstvo vedela bistveno pred pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Krškem II P 43/2010 z dne 20. 4. 2011. Tožnik je namreč toženko z analizo DNK seznanil že v letu 2008. Glede na navedeno je pravilen tudi tek zakonskih zamudnih obresti od dneva pridobitve posameznih zneskov preživnine, ki velja za nepoštene pridobitelje (193. člen OZ).

10. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse, primerjaj npr. odločbe II Ips 554/2002, II Ips 215/1999 in II Ips 103/107.