Appeal dismissed; manager lacks standing to sue for maintenance costs without owner consent or self-payment.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

[JEDRO]

Upravnik je aktivno legitimiran za izterjavo stroškov obratovanja in vzdrževanja objekta le, če etažni lastniki s pogodbo o upravljanju ali s posebnim naročilom nanj preneseta svoja materialno pravna upravičenja, ali če je te stroške založil iz lastnih sredstev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 66769/2013 z dne 30. 4. 2013 v 1. točki izreka za glavnico v znesku 43,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska glavnice do plačila in v 3. točki izreka za stroške v višini 6,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je pod II. točko izreka prej citirani sklep o izvršbi v preostalem delu 1. in 3. točke izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljenega zavrnilo, ter pod III. točko izreka tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 2,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) se je v roku pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da sta v postopku podani tako aktivna kot pasivna legitimacija pravdnih strank, v nadaljevanju (15. točka) pa je v nasprotju s prejšnjo svojo ugotovitvijo odločilo, da tožeča stranka glede izterjave stroškov obratovanja in vzdrževanja objekta ni aktivno legitimirana. Tudi sicer je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko tožeči stranki ni priznalo aktivne legitimacije za izterjavo stroškov obratovanja in vzdrževanja objekta. Po 25. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) se med posle rednega upravljanja štejejo zlasti posli obratovanja in vzdrževanja stavbe, zagotavljanja dobav in storitev za posamezne dele večstanovanjske stavbe, varstvo pred požarom, čiščenje skupnih prostorov, hišniška opravila in podobno. Vzdrževanje je opredeljeno kot sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za to, da se ohranjajo pogoji za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe. Upravnik je dolžan skrbeti za izvrševanje pravic in obveznosti iz sklenjenih poslov (48. člen SZ-1). Skladno s 50. členom SZ-1 sestavi obračun stroškov upravljanja večstanovanjske hiše in stroške razdeli med etažne lastnike, obračun pa mora biti sestavljen skladno s 66. členom SZ-1. Etažni lastniki morajo po 59. členu SZ-1 v roku poravnavati in izpolniti vse svoje obveznosti do upravnika. Zakon torej daje upravniku materialnopravna upravičenja, da od etažnih lastnikov izterja vse tiste obveznosti, ki so bile obračunane etažnim lastnikom in ki so jih dolžni etažni lastniki nositi. Ker tožena stranka ni nasprotovala nobenemu obračunanemu strošku, ni zakonske podlage, da je sodišče zahtevek zavrnilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje v 11. točki (pritožba očitno pomotoma navede 8. točko) izpodbijane sodbe res ugotovi obstoj aktivne in pasivne legitimacije strank v obravnavanem sporu, v 15. točki pa, da tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije, na kar opozarja pritožba, ko smiselno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker so si razlogi sodbe v nasprotju. Vendar očitane kršitve sodišče ni zagrešilo. V 11. točki izpodbijane sodbe je namreč ugotovljena in pojasnjena aktivna in pasivna procesna legitimacija strank v tej pravdi, to je njuna sposobnost biti stranka v postopku, medtem ko je v 15. točki govora o aktivno materialnopravni legitimaciji tožeče stranke, torej, ali je zahtevek tožeče stranke materialnopravno utemeljen (utemeljen po vsebini).

5. Tožeči stranki je v celoti pritrditi v pritožbenih navedbah, ko opisuje svoje pravice in obveznosti kot upravnika objekta ter dolžnosti etažnih lastnikov, kar vse podkrepi z ustreznimi določbami SZ-1. Vendar je za odločitev o pritožbi pravno relevantno edino vprašanje, ali je tožeča stranka za izterjavo stroškov obratovanja in vzdrževanja objekta od tožene stranke kot etažnega lastnika materialnopravno aktivno legitimiran, torej, da te stroške vtožuje v svojem imenu, da v pravdi nastopa kot tožeča stranka. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, podano v 15. točki izpodbijane sodbe, da tožeče stranka aktivne legitimacije nima, glede česar so podani tudi potrebni razlogi, na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje. Opozoriti je le še na določbo 118. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), katera v 5. alineji četrtega odstavka izrecno določa, da ima upravnik med drugim tudi pooblastilo zastopati etažne lastnike v poslih upravljanja in v imenu preostalih etažnih lastnikov vložiti izključitveno tožbo ter tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika. Torej upravnik tožbe ne vloži v svojem imenu, ampak v imenu etažnih lastnikov kot njihov zakoniti zastopnik. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je aktivno legitimiran za izterjavo stroškov obratovanja in vzdrževanja objekta le, če etažni lastniki s pogodbo o upravljanju ali s posebnim naročilom nanj preneseta svoja materialno pravna upravičenja, ali če je te stroške založil iz lastnih sredstev (enako sodba VSL II Cp 4884/2010). Tega pa tožeča stranka v tej pravdi niti ni trdila.

6. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranka kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).