Labor dispute dismissed because employee filed for employment relationship confirmation two years after work ended, exceeding the 30-day material limitation period.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dokler razmerje med delavcem in delodajalcem, za katerega tožnik uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR delavec zahteva od delodajalca ugotovitev delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju sodno varstvo v določenem roku. Ko pa tako razmerje že preneha, lahko delavec uveljavlja sodno varstvo le v okviru iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, torej v 30-dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela tožnika. Gre za materialni prekluzivni rok, ki ga je tožnik prekoračil (tožbo je vložil 2 leti po prenehanju opravljanja dela pri toženi stranki), zaradi česar je potrebno njegovo tožbo zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 12. 2013 zavrglo tožbo ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče štelo, da med strankama delovnega spora ni bilo soglasja o tem, ali je obstajalo delovno razmerje ali ne, ker je tožena stranka trdila, da tožniku ni obljubila zaposlitve, zaradi neizpolnjevanja pogojev za zaposlitev. V zvezi z vloženo tožbo je sodišče zavzelo stališče, da je delavec lahko zahteval izplačilo plač s prispevki za določeno obdobje na podlagi dejanskega delovnega razmerja, vendar mora s tožbo zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ker sicer ni podlage za izplačilo plač s prispevki.

Navedeno pa je po mnenju tožnika pravno zmotno, saj tožnik uveljavlja le pravico do plačila terjatev za opravljeno delo in s tem povezanih zahtevkov. V skladu z določili obligacijskega zakonika gre za terjatve, ki zastarajo v splošnem 5-letnem zastaralnem roku. Pravica do plačila za opravljeno delo je osnovna človekova pravica, ki je varovana v skladu z mednarodnimi predpisi in Ustavo RS. Plačilo za opravljeno delo je človekova pravica in za zagotovitev spoštovanja izvajanja te pravice in zato, da se vzpostavi učinkovit in zakonit sistem, je odgovorna država.

Tožnik se je v tožbi jasno opredelil, da ga je toženec s svojim ravnanjem zvabil v tujino, kjer mu je obljubil, da mu bo v naslednjih dneh prinesel v podpis pogodbo. Dogovorila sta se za delo, ki ga bo tožnik opravljal in tudi višino plačila za opravljeno delo. Tožnik se je takrat, ko je sprejel zaposlitev pri toženi stranki odpovedal pravici do denarne pomoči in zaradi tega je bila njegova družina določeno obdobje brez vsakršnih sredstev za preživljanje. Nedopustno je, da se delavcem zaradi zamujenega prekluzivnega roka, ki je predpisan za zahtevke v zvezi z urejanjem statusa delavca odvzame pravica do plačila za opravljeno delo.

Denarni zahtevki iz naslova delovnega razmerja se v drugih primerih po odločbah Vrhovnega sodišča RS priznavajo, če so zahtevani v splošnem zastaralnem roku. Tudi ZDR v 200. členu (prej 204. členu) določa, da lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem. Ker je sodišče v danem primeru tožbo zavrglo, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni izvajalo dokazov o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep o zavrženju tožbe in stroških postopka v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva priznanje delovne dobe, pravico premalo izplačane plače, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička in nematerialne škode zaradi kršitve osebnostnih pravic, skupaj znesek 4.128,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2012 dalje.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo z utemeljitvijo, da tožnik uveljavlja terjatve iz delovnega razmerja ter da obstoj delovnega razmerja ni ugotovljen. Postavilo se je na stališče, da bi moral tožnik zahtevati sodno varstvo v roku 30 dni od prenehanja opravljanja dela pri toženi stranki, to je od 29. 5. 2010 in bi tožbo moral vložiti do 28. 6. 2010, medtem ko je tožnik tožbo vložil šele 26. 3. 2012, popravek tožbe pa šele 13. 6. 2012. Tožnik je tožbo torej vložil dve leti po prenehanju opravljanja dela pri toženi stranki, zato ni dvoma, da je sodno varstvo uveljavljal prepozno.

Temelj za priznanje pravic iz delovnega razmerja je obstoj delovnega razmerja. Med terjatve iz delovnega razmerja spadajo plače, regres za letni dopust, povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo in z dela. Do teh terjatev je upravičen delavec, ki je v delovnem razmerju pri delodajalcu (4. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Po uveljavljani sodni praksi mora delavec, če uveljavlja denarne zahtevke iz naslova delovnega razmerja, pa je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ker v nasprotnem primeru ni podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. ZDR v četrtem odstavku 204. člena določa, da lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem, vendar delavcu navedene pravice iz delovnega razmerja pripadajo le, če obstoj delovnega razmerja ni sporen. Tožnik pa je s tožbo uveljavljal priznanje delovne dobe, torej obstoj delovnega razmerja, ki je bil med strankama sporen.

Tožnik je dejansko zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas 17. 5. 2010 do 29. 5. 2010 in pri tem navedel, da je dne 29. 5. 2010 prenehal z delom na delovišču v Nemčiji, ker ni imel podpisane pogodbe o zaposlitvi in je izhajal iz tega, da je bilo delovno razmerje s toženo stranko dejansko sklenjeno, s tem ko je odpotoval na delovišče v Nemčijo po nalogu tožene stranke, tako da je razmerje, za katerega tožnik trdi in uveljavlja, da gre za delovno razmerje, očitno prenehalo že 29. 5. 2010.

Iz določbe četrtega odstavka 15. člena ZDR izhaja, da v primeru, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 29. člena tega zakona, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (16. člen ZDR). Ko torej razmerje, za katerega tožnik trdi, da je imelo vse elemente delovnega razmerja, dejansko preneha, lahko govorimo tudi o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar se lahko zgodi formalno ali pa tudi neformalno, npr. z odslovitvijo delavca, prepovedjo nadaljnjega dela in drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. V teh primerih je sodna praksa jasna: dokler razmerje med delavcem in delodajalcem, za katerega tožnik navaja oziroma uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR zahteva delavec od delodajalca ugotovitev delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju sodno varstvo v določenem roku. Ko pa tako razmerje že preneha, lahko delavec uveljavlja sodno varstvo le v okviru iz tretjega odstavka 204. člena ZDR oziroma sedaj 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), torej v 30-dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela tožnika. Gre za materialni prekluzivni rok, ki ga je tožnik očitno prekoračil, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno tožbo zavrglo. Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS, sklep opr. št. VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013, VIII Ips 265/2010 z dne 20. 12. 2011.

Ostale pritožbene navedbe za rešitev tega individualnega delovnega spora niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (člen 360/1 ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).