Appeal dismissed; court rules travel costs only reimbursable if counsel is based at the court's location.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep o stroških postopka.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Kot potrebni se stroški kilometrine skladno s sodno prakso priznavajo le stroški kilometrine pooblaščenca, ki ga je stranka izbrala in ima sedež na delovnem območju sodišča. Ker ima pooblaščenka sedež izven navedenega območja, tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov kilometrine, ki jih je imela njena pooblaščenka s pristopom na naroke za glavno obravnavo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo, ki ni pod pritožbo, zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka iz naslova odpravnine izplača znesek 1.298,23 EUR, iz naslova odškodnine znesek 1.557,89 EUR in iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust znesek 487,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2012 dalje do plačila na vse zneske (I. točka izreka), s sklepom, ki je pod pritožbo, pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 454,45 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka vse do plačila (II. točka izreka).

Zoper II. točko izreka (odločitev o stroških postopka) se pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka napačna, saj bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati tudi stroške kilometrine. Zakon o odvetniški tarifi v 6. delu - Izdatki določa, da gre za poslovno potovanje, kadar je cilj potovanja izven območja kraja, kjer ima odvetnik pisarno ali stanovanje. Ker ima pooblaščenka tožene stranke pisarno v A., obravnave pa so bile v B., je udeležba na naroku vsekakor predstavljala poslovno potovanje. Tožena stranka je namreč za zastopanje pooblastila odvetniško pisarno, ki jo zastopa že dolgo časa v drugih zadevah, saj ji ustreza po strokovnosti, zato ni bila dolžna na za zastopanje pooblastiti odvetnika, ki ima sedež na območju sodišča prve stopnje. Ker ima tožena stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, ji mora sodišče priznati tudi stroške kilometrine. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev o stroških postopka spremeni tako, da tožeči stranki naloži v plačilo tudi stroške kilometrine in sicer za 360 km x 3 po 0,45 EUR, kar znaša 486,00 EUR in 22 % DDV v višini 106,92 EUR. Toženi stranki (verjetno je mišljeno tožeči stranki) pa naj naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, saj je odločitev sodišča prve stopnje popolnoma pravilna, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. S tem, ko toženi stranki ni priznalo stroškov kilometrine iz A. za pristop na narok na sodišče v B., sodišče prve stopnje ni kršilo pravice tožene stranke do proste izbire odvetnika. Stranko je zastopal izbrani pooblaščenec. Stranka, ki v sporu ni uspela, je dolžna nasprotni stranki povrniti le potrebne stroške postopka (155. člen ZPP). Kot potrebni se stroški kilometrine skladno s sodno prakso priznavajo le stroški kilometrine pooblaščenca, ki ga je stranka izbrala in ima sedež na delovnem območju sodišča. Ker ima pooblaščenka sedež izven navedenega območja, tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov kilometrine, ki jih je imela njena pooblaščenka s pristopom na naroke za glavno obravnavo.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je o stroških postopa odločilo na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa svoje pritožbene stroške skladno s 155. členom ZPP krije sama, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla.