Appeal dismissed; employer's summary dismissal invalid due to failure to notify and allow defense under Labor Law.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka tožnici ni vročila pisne obdolžitve niti ji ni omogočila zagovora (čl. 85/2 ZDR-1). Prav tako niso obstajale okoliščine, ki bi toženo stranko opravičile dolžnosti, da tožnici omogoči zagovor. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi neupravičene odsotnosti, nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 8. 6. 2013, ki jo je tožnica prejela dne 10. 7. 2013 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnica še naprej v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki ter ji delovno razmerje ni prenehalo dne 2. 7. 2013, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo zaposliti na delovnem mestu „ličar I“ oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožnice, jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a in ji za ta čas obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 536,43 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse v roku 15 dneh, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper sodbo v celoti se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, ustrezno pa odloči o stroških postopka. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri razsojanju utemeljenosti tožbenega zahtevka postavilo na stališče, da tožena stranka ni upoštevala zakonskih določil o postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S takšnim stališčem se ne strinja. 85. člen Zakona o delovnih razmerjih sicer določa, da mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in delavcu omogočiti zagovor, vendar je tožena stranka prepričana, da je tožnica z očitano kršitvijo delovne obveznosti bila seznanjena in to celo pred samo njeno storitvijo. Tožnica je odrasla polnoletna oseba, katera direktne prepovedi koriščenja dopusta s strani nadrejenega delavca ni mogla in ni razumela drugače kot tako, da na dopust ne more. Da je tožnica kljub vnaprejšnjemu opozorilu storila kršitev delovne obveznosti priča, da je tožnica kršitev delovne obveznosti storila z direktnim naklepom. Dvakrat ustno izrečena prepoved, še preden se dejanje sploh zgodi, po mnenju tožene stranke zadosti kriteriju pisne obdolžitve, kot jo opredeljuje delovno pravna zakonodaja. Pisni obdolžitvi je po mnenju tožene stranke tožena stranka zadostila že v dveh osebnih razgovorih s tožnico, opravljenih pred pričami, tekom katerih se je tožnica več kot jasno seznanila s tem, da ji z 2. 7. 2013 letni dopust zaradi narave in potreb delovnega procesa ne more in ni odobren in zato bo njen morebitni izostanek z dela predstavljal zavestno hudo kršitev njene delovne obveznosti. Tožnica je takšno prepoved ignorirala in se na delovnem mestu na predviden dan ob predvideni uri ni pojavila. Tožena stranka je nadalje prepričana, da tožnici ni bila dolžna omogočiti zagovora, saj se na telefonske klice svojega nadrejenega ni odzivala in tako več kot očitno ni imela interesa, da pove svojo plat zgodbe. Prepričana je, da je ravnanje tožnice, to je zavesten izostanek z dela 5 delovnih dni zapored, utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in obenem utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo) ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v zakonu. Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec (drugi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 8. 7. 2013 zaradi hujše kršitve pogodbe obveznosti, to je neupravičene odsotnosti od 2. 7. 2013 dalje podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni upoštevala zakonskih določil o postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožnice ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami, niti ji ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zato sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo iz formalnih razlogov. Ugotovilo je tudi, da ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku zagovor omogoči.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje. V določbah ZDR-1 je opredeljen postopek, ki ga mora delodajalec opraviti, preden delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Nobenega dvoma ni, da se tožena stranka teh pravil ni držala, saj je dne 8. 7. 2013 tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi ji pred tem vročila pisno vabilo na zagovor in ne da bi ji zagovor omogočila. Delavec se lahko uspešno pripravi na zagovor le, če mu delodajalec pisno vabilo na zagovor pravočasno vroči. Pisno vabilo na zagovor mora delodajalec delavcu vročiti po pravilih pravdnega postopka. Zagovor je pravica delavca, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev in da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Vendar tožena stranka v konkretnem primeru vsega navedenega tožnici ni omogočila.

Tožena stranka v pritožbi poudarja, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih je bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor, saj se je tožnica z očitano kršitvijo delovne obveznosti seznanila in to celo pred samo njeno storitvijo ter da se tožnica ni javila na telefonske klice svojega nadrejenega, kar naj bi kazalo, da nima interesa, da se zagovarja. Pri presoji, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, se namreč upošteva na primer teža očitane kršitve in ugotovitev, da ima kršitev na primer znake kaznivega dejanja, pomembna je tudi narava kršitve, proti komu je kršitev storjena in tudi kakšni odnosi so sicer med delavcem in delodajalcem. Samo dejstvo, da je tožnica, kljub temu, da je imela napovedano izrabo letnega dopusta in da ji je nadrejeni to izrabo izrecno prepovedal, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne šteje med takšne okoliščine, ki bi toženo stranko opravičile dolžnosti, da tožnici omogoči zagovor, zato je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Tožena stranka med postopkom ni zatrjevala okoliščin, ki bi kazale na takšno težo kršitve, da bi opravičevala izostanek zagovora.

Tožena stranka v skladu z določbami ZDR tožnici ni vročila pisne obdolžitve, niti ji ni omogočila zagovora, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2013 že iz tega razloga nezakonita, kar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo. Glede na navedeno je pravilna tudi odločitev glede ugotovitve, da tožnici delovno razmerje z dnem 2. 7. 2013 ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.