Appeal dismissed; creditor failed to prove probable danger of enforcement failure for preliminary order.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal in Koper dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's rejection of a preliminary order for asset preservation. The creditor argued that blocked transaction accounts and lack of real estate proved an imminent inability to pay, claiming public records offered sufficient certainty rather than mere probability. The court ruled that the creditor failed to provide timely evidence of long-term insolvency and that blocked accounts alone do not demonstrate a probable danger of future enforcement failure.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Zakon o pravdnem postopku (ZPP); A preliminary order for asset preservation requires the creditor to prove a probable danger of future enforcement failure, not a certainty, and must submit timely evidence of the debtor's financial state.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Šele na podlagi ustrezne trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe, je možna celovita ocena gospodarskega oz. finančnega stanja dolžnika, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve.
[OBRAZLOŽITEV]
1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013, pristojno Višje sodišče v Kopru.
2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje s predhodno odredbo.
3. Zoper ta sklep se je zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja, da bodo tožečo stranko zaradi blokade transakcijskih računov brez izdane predhodne odredbe prehiteli vsi upniki, ki so že izposlovali blokado teh računov. Sicer pa bodo zaradi omenjene blokade tej upniki itak prehiteli tožečo stranko pri rubežu denarnih sredstev na omenjene transakcijske račune. Zaradi tega je rubež premičnega premoženja edino učinkovito sredstvo v konkretni zadevi. Če bi se tožeča stranka v predlogu sklicevala na javno objavljene podatke o premoženjskem in finančnem stanju tožene stranke, bi šlo v tem primeru za dokazovanje gotovosti, kar pa v konkretnem postopku ni potrebno. Transakcijski računi tožene stranke so blokirani že od 10.7.2013 naprej (dokaz GVIN aplikacija), torej gre za trajno nelikvidnost. Prav tako tožena stranka nima nobenega nepremičnega premoženja, kar je razvidno iz predloženih izpiskov GURS-a.
4. Pritožba tožeča stranke ni utemeljena.
5. Za izdajo predhodne odredbe mora biti izpolnjen tudi pogoj, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo brez zavarovanja s predhodno odredbo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Upnik mora zato navesti konkretne trditve o pravno pomembnih dejstvih in v tej zvezi predlagati ustrezne dokaze, s katerimi izkaže za verjeten obstoj nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Šele na podlagi ustrezne trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe, je možna celovita ocena gospodarskega oz. finančnega stanja dolžnika, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve. V tej zvezi zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da če bi se tožeča stranka sklicevala na javno objavljene podatke glede premoženjskega in finančnega stanja tožene stranke, bi s tem tožeča stranka ponudila procesno gradivo, ki bi zadostovalo za oceno, ki s stopnjo gotovosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve.
6. Tožeča stranka je glede omenjenega pogoja (objektivna nevarnost) za izdajo predhodne odredbe navajala (in izkazovala z izpiski iz evidenc Ajpesa), da ima tožena stranka blokirane vse transakcijske račune, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča samo po sebi še ne pomeni, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke v prihodnosti (v času oprave izvršbe) res ogrožena. Na tem mestu tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala nič drugega, zato se štejejo njene pritožbene navedbe in dokazila, da so transakcijski računi tožene stranke blokirani že od 10.7.2013 naprej, za prepozne in nedovoljene (pritožnik te zamude niti z ničemer ne opraviči) pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Enako velja tudi za pritožbeno navedbo (in dokazilo), da tožena stranka nima v svoji lasti nobene nepremičnine.
7. Tožena stranka torej ni podala pravočasnih navedb (in dokazov) o dolgoročni plačilni nesposobnosti oz. trajni nelikvidnosti tožene stranke (v smeri zagotovitve celovite slike o finančnem in premoženjskem stanju tožene stranke), zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izkazati verjetnosti obstoja nevarnosti za poplačilo svoje terjatve. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je pravilen in zakonit in ga pritožbena izvajanja z ničemer ne morejo omajati. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke (potem, ko je ugotovilo, da niso podane tudi kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).