Administrative court dismisses appeal where new consent evidence submitted late cannot be considered by first-instance organ.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Soglasja, ki sta jih priložila tožnika v pritožbenem postopku z dne 12. 2. 2013 so pritožbena novota, ki jih upravni organ ni mogel upoštevati, saj niso obstajala že v času odločanja na prvi stopnji. Ni pa nobene ovire, da tožnika navedenih soglasij ne priložita novi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, če jo bosta vložila.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za rušenje dela objekta in gradnjo novega prizidka na zemljiščih parc. št. 5637/1 in 5638/2, obe k.o. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnika kljub pozivu na odpravo pomanjkljivosti z dne 6. 12. 2012 nista predložila soglasja lastnikov parc. št. 5637/2 k.o. ..., da se strinjajo z nameravano gradnjo v odmiku, ki je od njihove parcele manjši od 3 metrov in se pri tem sklicevala na 21. člen Prostorsko ureditvenih pogojev za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonara-Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan-Vinjole-Krog (13) v Občini Piran (Uradne objave št. 34/90 in naslednje, v nadaljnjem besedilu PUP). Toženka je navedla še, da tožnika nista izkazala pravice graditi v skladu s 56. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in ugotovila, da vzajemno soglasje, ki sta ga predložila tožnika, pravice graditi ne izkazuje.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da sta na poziv toženke priložila vzajemno soglasje z dne 14. 12. 2012, toženka pa ju pred izdajo izpodbijane odločbe ni podučila, da takšen dokaz ni zadosten za izkazovanje pravice graditi in toženki očitata kršitev 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega menita, da predloženo soglasje predstavlja drugo listino skladno s 66. členom ZGO.

Glede očitka, da nista priložila izjav lastnikov sosednje parcele 5637/2 za gradnjo v odmiku, manjšem od treh metrov pa navajata, da PUP soglasja v primeru manjših parcelnih odmikov pri dozidavah in nadzidavah ne predpisuje. Poleg tega iz poziva ni izhajalo, da morata predložiti soglasje lastnikov sosednjih parcel zaradi manjšega parcelnega odmika. To sta tožnika razumela šele s prejemom izpodbijane odločbe. Ne razumeta pa tudi, zakaj upravni organ druge stopnje ni upošteval soglasij, ki sta jih podala skupaj s pritožbo.

Navajata še, da upravni organ prve stopnje v ponovljenih postopkih vedno znova širi sporna vprašanja in investitorjema vedno znova nalaga nove obveznosti, pri tem pa ne upošteva navodil upravnega organa druge stopnje. Zato bi moral upravni organ druge stopnje gradbeno dovoljenje izdati sam. Predlagata ugoditev tožbi, odpravo izpodbijane odločbe, vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnika do izdaje odločbe nista izkazala izpolnjevanja pogoja iz 21. člena PUP, ki določa, da mora investitor za gradnjo, ki je od parcelne meje odmaknjena manj kot 3 m, priložiti soglasje lastnika sosednje parcele.

PUP v prvem odstavku 21. člena določa, da morajo biti nove stavbe, stanovanjske in druge stavbe od parcelne meje oddaljene najmanj 3 m, za razdaljo, manjšo od 3 m pa si mora investitor pridobiti soglasje lastnika sosednje parcele. Drugi odstavek navedene določbe določa, da velja enako tudi za prizidke in adaptacije.

Navedeno v obravnavanem primeru, ko gre za gradnjo prizidka, pomeni, da mora biti tudi predmetni prizidek od sosednje meje oddaljen najmanj 3 m, če tožnika ne priložita soglasja lastnikov sosednje parcele, iz katerega izhaja, da se strinjajo z odmikom, ki je manjši od 3 m.

Pavšalni tožbeni ugovor, da PUP tega pogoja za dozidave in nadzidave ne določa, je zato neutemeljen.

V zadevi ni sporno, da je odmik predvidene gradnje od parcelne meje z nepremičnino parc. št. 5637/2 manjši od 3 m in da tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe nista priložila soglasja lastnikov navedene nepremičnine za gradnjo v razdalji, ki je od njihove meje manjša od 3 m.

Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da iz poziva toženke, naj priložita overjene pisne izjave lastnikov, da se strinjajo z nameravano gradnjo, nista razumela. Iz poziva toženke namreč izhaja, da se poziv na priložitev izjav lastnikov, da se strinjajo z nameravano gradnjo, nanaša na nepremičnino parc. št. 5637/2.

Poleg tega tudi iz odločbe upravnega organa druge stopnje z dne 21. 11. 2012, s katero je bilo pritožbi tožnikov ugodeno in je bila prejšnja odločba upravnega organa druge stopnje odpravljena, jasno izhaja stališče organa, da mora investitor za gradnjo v odmiku od parcelne meje, ki je manjši od 3 m, pridobiti soglasje lastnika sosednje parcele.

Pravilna pa je tudi ugotovitev upravnega organa druge stopnje, da so soglasja, ki sta jih priložila tožnika v pritožbenem postopku z dne 12. 2. 2013 pritožbena novota, ki jih upravni organ ni mogel upoštevati v skladu z določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP, saj niso obstajala že v času odločanja na prvi stopnji. Ni pa nobene ovire, da tožnika navedenih soglasij ne priložita novi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, če jo bosta vložila.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba utemeljena že iz tega razloga in ni presojalo ugovorov, ki se nanašajo na pravico graditi.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.