Appeal dismissed; legal entity liable for traffic offense as driver's fault cannot be proven by mere assertion.

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolžena pravna oseba je dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 375,00 EUR.

[JEDRO]

Storilec s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 47/2013 ne more doseči drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zadeva, ki jo navaja, namreč ni enaka obravnavani. Nanaša se namreč na odgovornost zakonitega zastopnika kot odgovorne osebe pravne osebe. V obravnavani zadevi pa je storilec prekrška znan (voznik), zato bi se pravna oseba odgovornosti lahko razbremenila le, če bi izkazala (ne le zatrjevala) katerega od pogojev navedenih v tretjem odstavku 14. člena ZP-1.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolžena pravna oseba T. d.o.o., z matično številko x, s sedežem na naslovu J., odgovorna za prekršek po prvem odstavku 40. člena ZDCOPMD in ji na podlagi navedene zakonske določbe izreklo globo 2.000,00 EUR. Na podlagi 25. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je obdolženi pravni osebi odvzelo magnet, ki je bil vozniku zasežen ob storitvi prekrška ter bo po pravnomočnosti sodbe uničen, obdolženi pravni osebi pa je na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 naložilo tudi plačilo sodne takse v znesku 250,00 EUR (na podlagi tarifne številke 8111 in 8114 ZST-1A).

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložil R.N., direktor in odgovorna oseba obdolžene pravne osebe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku. Predlaga, da se postopek zoper pravno osebo ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno spoznalo obdolženo pravno osebo odgovorno prekrška po določbi prvega odstavka 40. člena ZDCOPMD.

Med odločanjem sodišča prve stopnje in višjega sodišča je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnem prometu (ZDCOPMD-E – Uradni list RS, št. 110/2013), ki velja od 11. januarja 2014, ki obdolžencu očitani prekršek sedaj ureja v določbi prvega odstavka 40.č člena ZDCOPMD, vendar za takšen prekršek predpisuje višjo globo, saj se pravna oseba kaznuje z globo od 3.000 do 12.000,00 EUR in zato novi zakon za obdolženca ni milejši. Zato je višje sodišče tudi ob odločanju uporabilo določbe zakona, ki so veljale v času storitve obravnavanega prekrška.

Pritožnik ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je z zaslišanjem z listinskimi dokazi izkazoval razbremenilne razloge. Po določbi tretjega odstavka 14. člena ZP-1 pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom oškodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Pritožnik sicer zatrjuje, da je izkazal, da je predhodno izvedel vse ukrepe potrebne za preprečitev prekrška, tako predpisane, kot tiste, ki jih je opravil sam v smislu zagotavljanja spoštovanja predpisov, vendar, tudi glede na njegov zagovor, to ne drži.

Iz pisnemu zagovoru priložene kopije listine je namreč razvidno, da je bil nadzor nad voznikom in vozilom opravljen 26. oktobra 2013 in nato še 31. oktobra 2013, pred dnevom prekrška (3. novembra 2013) je bilo po navedbah pritožnika vozilo v Avstriji naloženo s tovorom, ob ugotovljenem prekršku pa namenjeno v Italijo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, odgovorna oseba pravne osebe za svoje navedbe, da je pisnemu zagovoru priložena fotokopija opomina, fotokopija potrdila o udeležbi na rednih usposabljanjih ter fotokopija Pravilnika o izvajanju nalog upravljalcev prevozov in voznega osebja, kot tudi fotokopija izjave voznika o seznanitvi s pravilnikom, dokazov za takšne navedbe ni predložila, pač pa le, kot je bilo že navedeno, evidenco izvajanja nadzora, ki izkazuje nadzor opravljen 31.10.2013 in en teden pred tem.

Pritožnik zato zgolj z zatrjevanjem, da je predložil vse kar je bilo potrebno za razbremenitev odgovornosti, ni uspel. Tudi s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 47/2013 ne more doseči drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zadeva, ki jo navaja, namreč ni enaka obravnavani. Nanaša se namreč na odgovornost zakonitega zastopnika kot odgovorne osebe pravne osebe. V obravnavani zadevi pa je storilec prekrška znan (voznik), zato bi se pravna oseba odgovornosti lahko razbremenila le, če bi izkazala (ne le zatrjevala) katerega od pogojev navedenih v tretjem odstavku 14.

člena ZP-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pravna oseba s svojimi navedbami ni uspela razbremeniti odgovornosti, zato je višje sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ji je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 375,00 EUR (tarifne številke 8111, 8114 in 8132 ZST-1), ki jo mora plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.