Appeal dismissed: Claimant had one debt claim; bankruptcy recognition exhausted legal interest despite different legal basis.

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Iz opisanega pravnega in dejanskega razmerja po citiranih pogodbah ima tožeča stranka samo eno terjatev in zato samo en zahtevek in ne dveh. Tožeča stranka si je sama izbrala način uveljavljanja svoje terjatve tako, da je svojo terjatev prijavila v stečaj. V okviru stečajnega postopka je bilo odločeno tako o temelju terjatve kot o načinu njenega plačila, in sicer je bilo tožeči stranki ugodeno v celoti. S tem je bil izčrpan njen pravovarstveni interes glede te terjatve, saj je bilo zgoraj opisano razmerje pravdnih strank že dokončno urejeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom z dne 21.1.2014 je Okrožno sodišče v Kopru zavrglo tožbo tožeče stranke, saj je bila njena terjatev v stečajnem postopku v celoti priznana. S sklepom z dne 29.1.2014 pa je naložilo tožeči stranki v plačilo 818,50 EUR pravdnih stroškov.

Zoper oba sklepa se pritožuje tožeča stranka. V zvezi s prvim sklepom navaja, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka svojo terjatev prijavila v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da naj bi bila terjatev prijavljena v stečajnem postopku in da naj bi bilo o njej pravnomočno odločeno. V tem postopku zahteva tožeča stranka le presežek iz naslova dvostransko vzajemno neizpolnjene pogodbe. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) namreč nikjer ne določa, da prijava terjatve v stečajnem postopku povzroči prenehanje upravičenja upnika terjati plačilo po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka. Gre namreč za dvostransko vzajemno neizpolnjeno pogodbo, ki jo je tožeča stranka prijavila v postopku prisilne poravnave. Če je stečajni dolžnik nato v stečajnem postopku priznal terjatev, jo je priznal na napačni pravni podlagi (kot navadno), četudi mu je bilo znano, da gre za terjatev iz dvostransko vzajemno neizpolnjene pogodbe, za katero se uporabljajo pravila o plačilu stroškov stečajnega postopka. Neutemeljeno priznanje terjatve pa ne more biti v škodo stečajnemu upniku. Ker se terjatve iz dvostransko vzajemno neizpolnjenih pogodb ne prijavljajo v stečajni postopek, ne more biti terjatev, ki jo je stečajni dolžnik priznal, ista kot terjatev, ki se uveljavlja v tej pravdi. Napačen je tudi zaključek, da gre za že razsojeno stvar, saj se v stečajnem postopku ugotavlja obstoj terjatve, v predmetnem postopku pa zahteva tožeča stranka plačilo vtoževanega zneska. Obstoj terjatve med strankama ni sporen, sporen pa je način plačila. Naslovno sodišče je določbo 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) uporabilo napačno in na ta način tožeči stranki odvzelo možnost sodelovati v postopku ter v skladu z zakonom izterjati terjatev. Da ne gre za že razsojeno stvar izhaja tudi iz stališč sodne prakse (VSC Cp 1517/2004) in teorije. Ker pogoji za zavrženje tožbe niso bili izpolnjeni, je napačen tudi sklep o stroških z dne 29.1.2014. Poleg tega ne drži, da tožeča stranka v pravdi ni uspela, saj je njena terjatev v stečaju priznana.

Pritožbi nista utemeljeni.

Iz podatkov spisa (priloga B3) in iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka v stečaju (1) prijavila svojo terjatev iz naslova kupoprodajne pogodbe št. 1 in aneksa k tej pogodbi. Predmet terjatve je razlika med tistim, kar je po pogodbi med pravdnima strankama izpolnila tožena stranka in tistim, kar je izpolnila tožeča stranka. V stečajnem postopku nad toženo stranko je bila ta terjatev, skupaj z obrestmi priznana v celoti. Naknadno pa je tožeča stranka s predmetno tožbo uveljavljala plačilo iste terjatve, tokrat na drugi pravni podlagi, in sicer je trdila, da terjatev izvira iz vzajemno neizpolnjene pogodbe, za poplačilo katere po določbi 265. člena ZFPPIPP veljajo pravila o plačilu stroškov stečajnega postopka. Drži, da ne gre za identičen tožbeni zahtevek (v stečaju ugotovitev obstoja terjatve, v predmetni pravdi pa zahtevek na plačilo) in da zato o že razsojeni stvari ni mogoče govoriti, vendar je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe vseeno pravilna (274. člen ZPP). Iz opisanega pravnega in dejanskega razmerja po citiranih pogodbah ima tožeča stranka samo eno terjatev in zato samo en zahtevek in ne dveh. Tožeča stranka si je sama izbrala način uveljavljanja svoje terjatve tako, da je svojo terjatev prijavila v stečaj. V okviru stečajnega postopka je bilo tako odločeno tako o temelju terjatve kot o načinu njenega plačila, in sicer je bilo tožeči stranki ugodeno v celoti. S tem je bil izčrpan njen pravovarstveni interes glede te terjatve, saj je bilo zgoraj opisano razmerje pravdnih strank že dokončno urejeno. Tožba je bila zato pravilno zavržena, saj je prav obstoj pravovarstvenega interesa predpostavka za dopustnost tožbe. Razlogi, zaradi katerih se je tožeča stranka odločila za tak način uveljavljanja svojega zahtevka, niso pomembni.

Pritožbeno sodišče je sklep preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP). V posledici pa je pravilna tudi odločitev o stroških, saj je tožeča stranka v tej pravdi izgubila. Neutemeljene so drugačne trditve, saj je predmetno tožbo vložila že po tistem, ko je bila njena terjatev v stečajnem postopku priznana. Pritožbeno sodišče je zato tudi pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: Ne drži torej pritožbena trditev, da je bila terjatev prijavljena le v postopku prisilne poravnave.