Supreme Court dismisses appeal, allowing special probation conditions for unpaid civil damages to act as enforcement pressure.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300 eurov sodne takse.

[JEDRO]

Določitev posebnega pogoja je zaostritev pogojne obsodbe, ki obsojenca pod pretnjo preklica pogojne obsodbe sili k prostovoljni izpolnitvi obveznosti. Posebni pogoj povrnitve s kaznivim dejanjem nastale škode se določi tudi, kadar sodišče oškodovancu v kazenskem postopku ne prisodi premoženjskopravnega zahtevka, če je bila oškodovancu odškodnina pravnomočno že prisojena in obsojenec te svoje obveznosti v času izrekanja sodbe še ni izpolnil.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah je bil obsojeni I. B. spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Sodišče je obsojencu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 določilo kazen devet meseca zapora in po prvem odstavku 196. člena KZ-1 kazen štiri mesece zapora. Nato mu je na podlagi 4. točke drugega odstavka in prvega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto zapora, ki se ne bo izrekla, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in ob posebnem pogoju, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu J. P. 3.007,87 eurov, oškodovancu K. C. pa 2.066,37 eurov. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkov oškodovancev ter potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščencev oškodovancev. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico obsojenca do obrambe, ko je zavrnilo dokazna predloga za postavitev izvedenca finančne stroke in zaslišanje direktorice družbe J. d.o.o. Po stališču zagovornika je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo kazenski zakon, saj oškodovanca nista prejela plač zaradi finančnih težav družbe in posledično kaznivo dejanje, kršitev temeljnih pravic delavcev, ni podano. Na koncu zahteve zagovornik ocenjuje, da je bila obsojencu izrečena prestroga kazenska sankcija in izpodbija določitev posebnega pogoja pogojne obsodbe. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo v celoti razveljavi. Podrejeno temu predlaga, da se obsojencu ne izreče posebnega pogoja plačila zneskov oškodovancema.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj uveljavlja izključno nedopustna razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to sta zmotna ugotovitev dejanskega stanja in izrek prestroge kazenske sankcije. Predlaga, da se zahteva zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B. 5. Vrhovno

sodišče

je najprej presojalo, ali je podana zatrjevana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje

ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi lahko potrdil, da je bila družba G. d.o.o. prezadolžena in zaradi tega ni zmogla izplačati plač oškodovancema. Tudi očitki sodišča prve stopnje, da je prezadolženost posledica fiktivnih pogodb med gospodarskimi družbami G. d.o.o., J. d.o.o. ter L. d.o.o., so po mnenju vložnika zahteve neutemeljeni, kar bi se potrdilo z zaslišanjem predlagane priče, ki je bila tedaj direktorica družbe J. d.o.o. Sodišče prve stopnje je tudi ta dokazni predlog zavrnilo.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da zavrnitev dokaza, ki ga je predlagala obramba, še ne pomeni kršitve pravice do obrambe oziroma pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist. Sodišče namreč ni dolžno izvesti (vseh) predlaganih dokazov, če na podlagi dokazne presoje že izvedenih dokazov oceni, da so razjasnjena vsa vprašanja, ki so pomembna za odločitev o obtožbi in da predlagani dokaz očitno ne bi bil uspešen ter vse to tudi prepričljivo obrazloži (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 11/95 z dne 6. 9. 1995). Glede na načelo proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo.

7. Sodišče prve stopnje je pritrdilo obsojencu, da je bila družba G. d.o.o. v obdobju, ko bi morala izplačati plače oškodovancema, prezadolžena. Zato je dokazni predlog obrambe o postavitvi izvedenca finančne stroke, ki naj bi potrdil prav dejstvo prezadolženosti, zavrnilo. Po ugotovitvi prezadolženosti je sodišče prve stopnje presojalo, ali je k prezadolženosti družbe G. d.o.o. prispevalo ravnanje obsojenca. V ta namen je sodišče natančno presodilo poslovne listine in podrobno opisalo poslovne dogodke med družbami G. d.o.o., J. d.o.o. in L. d.o.o. Obsojenec, ki je bil času storitve kaznivega dejanja edini družbenik in direktor družbe G. d.o.o., je z nakazili denarnih sredstev s transakcijskega računa družbe G. d.o.o. na transakcijski račun družbe J. d.o.o. in s sklepanjem fiktivnih asignacijskih pogodb prenašal premoženje družbe G. d.o.o. na družbo J. d.o.o. Edina družbenica in direktorica slednje je bila sicer obsojenčeva hči M. B., vendar je z družbo dejansko upravljal obsojenec, pri čemer je z računa družbe J. d.o.o. dvigoval večje vsote gotovine, ki jo je porabil tudi za plače določenim delavcem družbe G. d.o.o. Ob tem sta sodišči prve in druge stopnje poudarili, da družba J. d.o.o. družbi G. d.o.o. v letu 2009, ko je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno, ni izstavila nobenega računa za opravljanje storitev, in da družba J. d.o.o. v tem časovnem obdobju ni imela zaposlenih delavcev.

8. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da so bili pravni posli med navedenimi družbami fiktivni in izvedeni na škodo družbe G. d.o.o., v kateri sta bila zaposlena tudi oškodovanca. Za tak zaključek, ki mu je pritrdilo tudi višje sodišče, posebno znanje s področja finančne stroke ni bilo potrebno in zato ni bilo treba postaviti izvedenca finančne stroke. Na podlagi rezultatov dokaznega postopka je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe po zaslišanju izvedenca finančne stroke in direktorice družbe J. d.o.o. Izvedeni dokazi so namreč potrdili, da oškodovanca nista prejela plač oziroma regresa zaradi izčrpavanja družbe G. d.o.o. in zaradi osebnih zamer obsojenca do oškodovancev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenec določenim zaposlenim v letu 2009 plače izplačeval v gotovini, medtem ko oškodovancema plač ni izplačal, ker sta pristojne organe opozarjala na delovnopravne kršitve obsojenca kot delodajalca. Sodišče prve stopnje je torej razjasnilo vsa vprašanja, ki so bila v konkretnem primeru za odločitev o obtožbi pomembna ter v sodbi obrazloženo zavrnilo dokazna predloga obrambe, ki očitno ne bi mogla privesti do drugačnih zaključkov. Zato kršitev pravice do obrambe ni podana.

9. S svojimi trditvami, da oškodovanca nista prejela plač, ker nista želela delati, zagovornik izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa ni dovoljena. Tudi v nadaljevanju zahteve, ko zagovornik trdi, da kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev ni podano, saj oškodovanca nista prejela plač zaradi finančnih težav družbe G. d.o.o., gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

10. V zaključku zahteve zagovornik navaja, da je bila obsojencu izrečena prestroga kazenska sankcija, pri čemer pa te splošne navedbe z ničemer ne pojasni. S tako navedbo, četudi bi bila zadosti pojasnjena, zagovornik niti ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona v zvezi s kazensko sankcijo, saj ne uveljavlja vprašanja zakonitosti določenih kazni in izrečene enotne kazni, ampak jih izpodbija z vidika primernosti. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

11. Do zakonitosti posebnega pogoja, ki ga je v pogojni obsodbi obsojencu naložilo sodišče prve stopnje, se je opredelilo že višje sodišče. Pojasnilo je, da je stališče zagovornika, ki ga sedaj ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obsojenec s posebnim pogojem v okviru pogojne obsodbe dvakrat zavezan k plačilu istega zneska, saj je isti znesek dolžan plačati že na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča, pravno zmotno. Višje sodišče je poudarilo, da pomeni določitev posebnega pogoja le zaostritev pogojne obsodbe, ki obsojenca, pod pretnjo preklica pogojne obsodbe, sili k prostovoljni izpolnitvi obveznosti. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 247/99 z dne 29. 8. 2002 odločilo, da se posebni pogoj povrnitve s kaznivim dejanjem nastale škode določi tudi, kadar sodišče oškodovancu v kazenskem postopku ne prisodi premoženjskopravnega zahtevka, če je bila oškodovancu odškodnina pravnomočno že prisojena in obsojenec te svoje obveznosti v času izrekanja sodbe še ni izpolnil. V konkretni zadevi gre za prav tak primer. Škoda, ki jo je obsojenec povzročil oškodovancema, je zajeta v opisih dejanj pravnomočne kazenske sodbe. V tej je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da gre za škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem. Sodišče prve stopnje zato kazenskega zakona ni prekršilo.

C. 12. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.