Appeal dismissed for first defendant; second defendant's appeal partially allowed regarding cost allocation.

I. Pritožba prvo tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša nanjo, potrdi.

II. Pritožba drugo tožene stranke zoper I. točko izreka prvostopenjskega sklepa se zavrže, zoper II. točko izreka se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi, zoper III. točko izreka pa se pritožbi ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je drugo toženi stranki naloženo plačilo stroškov zavarovanja, razveljavi.

III. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Izpodbojni zahtevek je postavljen pravilno, če tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je določeno pravno dejanje v razmerju do nje brez pravnega učinka ter da ji je tožena stranka dolžna dovoliti izvršbo na določeno nepremičnino.

Dejstvo, da je sodišče izdalo začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, čeprav je tožnik zahteval zavarovanje denarne terjatve, ne pomeni odločitve mimo trditvene podlage.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prve in druge tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 928/2010 z dne 13. 1. 2011 (I. točka izreka) in njuno zahtevo za povrnitev stroškov postopka v zvezi z ugovorom zoper navedeni sklep (II. točka izreka). Toženima strankama je naložilo solidarno povračilo tožnikovih nadaljnjih stroškov postopka zavarovanja v višini 337,64 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe toženi stranki. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zavrže oziroma zavrne predlog za izdajo začasne odredbe. Podrejeno predlagata, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih zahtevata tudi povračilo stroškov postopka zavarovanja.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba prvo tožene stranke ni utemeljena. Pritožba drugo tožene stranke je delno utemeljena, delno ni utemeljena, delno pa ni dovoljena.

5. Pritožbeni ugovori, da bi bilo predlog za izdajo začasne odredbe potrebno zavreči, ker je tožbeni zahtevek postavljen napačno, niso utemeljeni. Tožnik v obravnavanem primeru izpodbija dve pravni dejanji M. K.: odsvojitev solastnih deležev na njegovih nepremičninah (ki so bili na prvo toženo stranko preneseni na podlagi družbene pogodbe o njeni ustanovitvi) in prenos poslovnega deleža v prvo toženi stranki na drugo toženo stranko. Postavlja tudi dajatvena zahtevka na dovolitev izvršbe s prodajo nepremičnin in s prodajo poslovnega deleža v družbi K., d. o. o. Začasna odredba, ki jo tožnik zahteva, je namenjena zavarovanju dajatvenega dela zahtevka (dovolitvi izvršbe na spornih nepremičninah), ki je nedvomno postavljen pravilno. Po stališču sodne prakse je namreč izpodbojni zahtevek postavljen pravilno, če tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je določeno pravno dejanje v razmerju do nje brez pravnega učinka ter da ji je tožena stranka dolžna dovoliti izvršbo na določeno nepremičnino (1). V obravnavanem primeru tožnik postavlja prav takšen zahtevek. Tudi dejstvo, da učinkov zemljiškoknjižnega dovolila ne izpodbija, tako ne pomeni nobene nepravilnosti. Tožnik namreč sploh ne želi doseči sprememb v zemljiški knjigi - zahteva zgolj, da bo prvo tožena stranka (lastnik nepremičnin) dolžna trpeti izvršbo s prodajo nepremičnin. V takšnih primerih pravnega dejanja, s katerim je do prenosa nepremičnin prišlo, ni potrebno izpodbiti.

6. Da sta bili izpodbijani dejanji M. K. verjetno storjeni v škodo upnikov, je argumentirano pojasnilo že sodišče prve stopnje v sklepu o zavarovanju z začasno odredbo in sklepu o zavrnitvi ugovora toženih strank zoper prvi sklep. To je tudi natančno in jasno obrazložilo v 10. do 16. točki izpodbijanega sklepa. Takšnih ugotovitev toženi stranki s pritožbenim ponavljanjem trditev, da je bil poslovni delež M. K. v novoustanovljeni družbi K., d. o. o., ekvivalenten njegovemu vložku in da je ta delež tudi odplačno prenesel na družbo I., d. o. o., zaradi česar naj ne bi prišlo do oškodovanja upnikov, nista uspeli izpodbiti. Prav tako se višje sodišče strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega glede izkazanosti subjektivnega pogoja - torej, da je M. K. vedel, da s svojim ravnanjem škoduje upnikom in da je bilo to znano tudi tretjemu, v korist katerega je bilo dejanje storjeno - družbama K., d. o. o., in I., d. o. o. Obe družbi je v tistem času kot direktor zastopal sin M. K. Brez dvoma je tako podana verjetnost, da je slednji vedel za premoženjsko stanje svojega očeta in da se je zavedal tudi posledic, ki jih bo očetovo ravnanje imelo za njegove upnike. Vedenje direktorja družbe pa se šteje za vedenje gospodarske družbe same (natančneje obrazloženo v 18. točki izpodbijanega sklepa).

7. Tudi pritožbeni ugovor, da je tožeča stranka podala zgolj pavšalne navedbe o obstoju nevarnosti, ni utemeljen. Njene trditve so povsem zadostne (sorodstvena razmerja med vsemi vpletenimi, velika zadolženost M. K., poprejšnje enakovrstno ravnanje). Glede na dejstvo, da toženi stranki nista prerekali navedb, da prvo toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bo nastala škoda, oziroma bo ta kvečjemu neznatna, so takšni pritožbeni očitki tudi irelevantni. V takšnih primerih namreč tožeči stranki nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena oziroma bistveno otežkočena, sploh ni potrebno izkazati (3. odstavek 270. člena v zvezi z 272. členom ZIZ).

8. Dejstvo, da je sodišče izdalo začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, čeprav je tožnik zahteval zavarovanje denarne terjatve, ne pomeni odločitve mimo trditvene podlage. Tožnik je izkazal verjetnost obstoja svoje nedenarne terjatve in podal trditve, ki zadostujejo za ugotovitev, da so izpolnjene vse predpostavke, ki jih ZIZ določa za izdajo začasne odredbe za zavarovanje takšnih terjatev. Ne glede na to, da je predlagal izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ (torej v zavarovanje denarne terjatve) je ravnanje sodišča, ko je odločalo po 272. členu ZIZ pravilno. Gre za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Tudi, če se pravdne stranke na določeno pravno podlago ne sklicujejo, jo sodišče mora uporabiti, če ugotovi, da je zahtevek na tej podlagi utemeljen.

9. Višje sodišče se je prepričalo, da nad M. K. res teče postopek osebnega stečaja. Upnik, ki je pred začetkom stečaja vložil tožbo, s katero je uveljavljal zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečaja, te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika (torej v dobro vseh upnikov) - 270. člen v zvezi s 1. odstavkom 383. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Tekom postopka bo torej tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek morala prilagoditi zahtevam ZFPPIPP. To pa nima vpliva na izdajo predmetne začasne odredbe. V tem postopku je bilo potrebno ugotoviti le verjetnost obstoja terjatve in verjetnost da izdana začasna odredba prvo toženki ne bo povzročila škode oziroma, da bo ta kvečjemu neznatna.

10. Dejansko stanje je v obsegu, potrebnem za pravilno materialnopravno odločitev o začasni odredbi, popolno in pravilno ugotovljeno. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi, višje sodišče pa ni našlo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), je pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 15. in 239.členom ZIZ).

11. Začasna odredba se na drugo toženo stranko ne nanaša, saj ne posega v njeno premoženje (razpolaganje z nepremičninami je prepovedano zgolj prvo toženi stranki). To pomeni, da drugo tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa (tudi z ugoditvijo pritožbi se namreč njen pravni položaj ne bi v ničemer izboljšal). Takšna pritožba ni dovoljena (4. odstavek 343. člena ZPP), zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s 5. in 239. členom ZIZ).

Pritožba drugo tožene stranka zoper II. točko izreka ni utemeljena. Ker se postopek zavarovanja z začasno odredbo nanjo ne nanaša, ji v zvezi z njim niso mogli nastati nobeni potrebni pravdni stroški. Iz enakega razloga tudi ne more biti dolžna plačevati pravdnih stroškov tožeče stranke. Njena pritožba zoper III. točko izreka prvostopenjskega sklepa je zato utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v delu, v katerem je bilo povračilo stroškov naloženo drugo toženi stranki, razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

12. Prvo tožena stranka s pritožbo ni uspela, drugo tožena pa je uspela zgolj v minimalnem delu, zato morata obe sami kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi s 1. in 3. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

(1) Primerjaj npr. sklep II Ips 141/2010.