Appeal dismissed; mere insolvency presumption insufficient to prove risk of enforcement obstruction for preliminary order.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellant's appeal against the first-instance court's refusal to issue a preliminary order was rejected by the Supreme Court. The appellant argued that the debtor's insolvency under the Insolvency Act created an objective risk preventing the enforcement of their monetary claim. The court held that citing insolvency presumptions without concrete facts detailing the debtor's overall financial state or specific obstacles to enforcement is inadequate. Consequently, the appeal was dismissed because the appellant failed to demonstrate a probable risk of obstruction required for such an exceptional protective measure.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); Zakon o finančni poziciji in premoženjski odgovornosti (ZFPPIPP): Mere reference to a debtor's insolvency presumption under the Insolvency Act is insufficient to establish the risk of obstruction for a monetary claim; the applicant must provide concrete facts demonstrating the debtor's overall financial situation and specific obstacles to enforcement.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Zgolj sklicevanje na obstoj domneve o insolventnosti po določbah ZFPPIPP pri toženi stranki ni dovolj konkretna trditev, s katero bi bila izkazana nevarnost, da bo uveljavitev denarne terjatve tožeče stranke onemogočena. Insolventnost dolžnika ne pomeni avtomatično nevarnosti za uveljavitev predmetne terjatve
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe, s katero bi se v zavarovanje vtoževane terjatve zarubile premičnine tožene stranke in rubež vpisalo v register iz 81. člena ZIZ.
2. Proti sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila podana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, kar je eden od pogojev za izdajo predhodne odredbe. Sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka izkazala insolventnost tožene stranke, prav tako ni upoštevalo zatrjevane 60 dnevne blokade transakcijskih računov le-te.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetne nevarnosti, da bo sicer uveljavitev njene denarne terjatve do tožene stranke onemogočena ali precej otežena.
5. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj sklicevanje na obstoj domneve o insolventnosti po določbah ZFPPIPP pri toženi stranki, ni dovolj konkretna trditev, s katero bi bila izkazana nevarnost, da bo uveljavitev denarne terjatve tožeče stranke onemogočena. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka navesti dejstva, ki bi kazala celovito sliko o premoženjskem stanju tožene stranke, iz katere bi bilo mogoče sklepati, da je bodoča uveljavitev še sporne terjatve tožeče stranke do tožene stranke ogrožena. Trditev, iz katerih bi izhajala celovita ocena gospodarskega stanja tožene stranke, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati o nevarnosti za bodočo izvršbo predmetne terjatve pa tožeča stranka ni podala.
6. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je izdaja predhodne odredbe urejena v določbah ZIZ, zaradi česar v tem postopku ni mogoče enostavno uporabljati določb ZFPPIPP. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.
7. Tožeča stranka s pritožbo tudi ni izpodbila pravilnega stališča sodišča prve stopnje, da zatrjevana insolventnost dolžnika ne pomeni avtomatično nevarnosti za uveljavitev predmetne terjatve. V pritožbi namreč le ponavlja trditve, s katerimi v postopku na prvi stopnji ni uspela.
8. Trditve o blokadi transakcijskih računov niso pomembne, saj je z njimi tožeča stranka dokazovala domnevo insolventnosti tožene stranke glede na določbe ZFPPIPP. Kot rečeno pa ugotavljanje insolventnosti in prezadolženosti tožene stranke po določbah 14. člena ZFPPIPP ni predmet postopka za izdajo predhodne odredbe, zaradi česar se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej opredeljevati do zgoraj navedenih trditev. Drugačne pritožbene trditve ne držijo.
9. Predhodna odredba je eno od sredstev zavarovanja. Kot sredstvo zavarovanja predstavlja izjemo v izvršilnem postopku, saj omogoča določene posege v dolžnikovo premoženje, ne da bi upnik že razpolagal s izvršljivo terjatvijo napram dolžniku. Glede na izjemo, ki jo predstavlja predhodna odredba, kot sredstvo zavarovanja v izvršbi pa je pričakovana določena strogost sodišča pri izdajanju predhodnih odredb. Zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da mu je sodišče naložilo prekomerno trditveno in dokazno breme v zvezi s poslovanjem dolžnika, da bi izkazal verjetno nevarnost, da bo uveljavitev predmetne terjatve, ki še ni izvršljiva onemogočena ali otežena, kot enega od pogojev za izdajo predhodne odredbe.
10. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP).