Employer liability dismissed for workplace injury when employee negligence and lack of supervision were not proven.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Dokazi se ne izvajajo v informativne namene. Odstop od tega pravila pa je v obravnavani situaciji v določeni meri upravičen, ker zdravstvena zavarovalnica ni strokovnjak s področja varstva pri delu in zato ne more poznati vseh konkretnih varnostnih ukrepov v vseh možnih delovnih okoljih pri vseh možnih delovnih procesih in opravilih.

Vsebina nadzora je v premosorazmerni odvisnosti od zahtevnosti in kompleksnosti posameznih delovnih opravil in ocene njihove nevarnosti, pa tudi od drugih dejanskih okoliščin primera.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo stroškov zdravljenja delavca tožene stranke v višini 6.525,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2010 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.561,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 87. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ (Ur. l. SRS, št. 9/92 in naslednji), ki določa pravico tožeče stranke, da od delodajalca zahteva povrnitev povzročene škode, če je bila poškodba zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Sodišče prve stopnje je regresni zahtevek tožeče stranke zavrnilo na podlagi zaključka, da je škodni dogodek posledica nepredvidljivih okoliščin, ki so izvirale iz delavčeve sfere in da tožena stranka ni opustila ukrepov varstva pri delu.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da citirano določilo 87. čl. ZZVZZ določa krivdno odgovornost delodajalca, kar pomeni, da morajo biti zatrjevane in ugotovljene konkretne opustitve dolžnih ukrepov varstva pri delu, ki so v relevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom in nastalo škodo. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala le, da tožena stranka delavcu ni zagotovila ustrezne delovne opreme, da je bila miza, na katero je delavec odlagal železne profile, brez ustrezne zaščite, ki bi preprečila zdrs bremena z nje. Navedene trditve je izvedenec v celoti ovrgel s pojasnilom, da bi kakršna koli dodatna zaščita na oz. ob mizi, kamor je delavec odložil breme, kvečjemu otežila delo in bila moteča za delovni proces. Drugih konkretiziranih opustitev tožene stranke tožeča stranka niti ni zatrjevala. V pritožbi se opira le na dejstva, ki jih je ugotovil izvedenec. V sodni praksi je sicer uveljavljeno stališče, da se dokazi ne izvajajo v informativne namene. Odstop od navedenega pravila je dopusten v izjemnih primerih, npr. kadar so dejstva, ki se z dokazi šele ugotavljajo, izven spoznavnega področja stranke, ki bi jih sicer morala zatrjevati. Pritožbeno sodišče meni, da je odstop od tega pravila v obravnavani situaciji v določeni meri upravičen, ker zdravstvena zavarovalnica ni strokovnjak s področja varstva pri delu in zato ne more poznati vseh konkretnih varnostnih ukrepov v vseh možnih delovnih okoljih pri vseh možnih delovnih procesih in opravilih.

6. Pritožba prvostopnemu sodišču očita, da je pri odločanju v zadevi prezrlo nasprotne ugotovitve izvedenca, da poškodovani delavec ni bil strokovno usposobljen za delo upravljavca dvigala, da ni imel opravljenega zdravstvenega pregleda, da ni imel navodil za opravljanje tega dela, da tožena stranka ni poskrbela za nadzor nad tem, kako je delo opravljal, in da v sporazumu o skupnih varnostnih ukrepih ni bila določena odgovorna oseba za izvajanje varnostnih ukrepov. Pritožbeno sodišče meni, da so navedeni očitki bodisi neutemeljeni, saj jih je dovolj prepričljivo zavrnilo prvostopno sodišče bodisi pavšalni ali pa v nerelevantni zvezi z nezgodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel poškodovani delavec opravljen izpit iz varstva pri delu in da je tudi dobil ustna navodila o načinu izvajanja delovnih opravil, poleg tega pa tudi ni nezanemarljiva okoliščina, da je šlo za izkušenega delavca, ki je to delo na istem delovnem mestu opravljal že dalj časa.

7. Drži, da poškodovani delavec ni bil strokovno usposobljen za delo upravljalca dvigala, vendar pa do poškodbe ni prišlo med upravljanjem delavca z dvigalom, pač pa po tem, ko so bili železni profili že odloženi na delovno mizo. Tja bi jih torej lahko z dvigalom odložil tudi nekdo drug, pa bi do nezgode (zdrsu železnih profilov z mize) kljub temu prišlo. Pritožba nadalje ne pojasni, v kakšni vzročni zvezi z nezgodo in posledično poškodbo delavca naj bi bilo dejstvo, da poškodovani delavec ni imel opravljenega zdravstvenega pregleda za upravljalca dvigala, da v sklenjenem sporazumu o skupnih varnostnih ukrepih med toženo stranko in družbo F. d. o. o. ni bila določena odgovorna oseba za izvajanje varnostnih ukrepov, in, da so zunanjega sodelavca za varstvo pri delu o delovni nesreči obvestili šele tri leta po sami nezgodi.

8. Glede pritožbenih očitkov o pomanjkanju nadzora nad opravljanjem dela poškodovanega delavca pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pavšalni in nekonkretizirani. Res je dolžan delodajalec delavce nadzirati, vendar pa vsebine te dolžnosti nikakor ne gre razumeti tako, da mora biti pri vsakem delovnem opravilu delavca prisoten njegov nadrejeni ali varnostni inženir in paziti, da mu kaj ne pade z mize na tla. Vsebina nadzora je v premosorazmerni odvisnosti od zahtevnosti in kompleksnosti posameznih delovnih opravil in ocene njihove nevarnosti, pa tudi od drugih dejanskih okoliščin primera. Nekatera od njih gotovo terjajo koordinirano akcijo in neposreden nadzor nad njihovim izvajanjem. Delodajalec mora biti skrbnejši v varnostno bolj tveganih ali ogrožujočih okoliščinah in v takšnih razmerah računati tudi z morebitno nepazljivostjo ali malomarnostjo delavca. Vsakdanja in bolj ali manj trivialna delovna opravila pa zahtevajo postrožen neposreden nadzor nad delavcem le izjemoma, če bi se npr. izkazalo, da delavec tudi sicer ravna neprevidno, v nasprotju z zahtevanimi varnostnimi ukrepi, da ne spoštuje navodil, da je premalo skrben, ipd. Take okoliščine v obravnavanem primeru niso bile zatrjevane.

9. Na podlagi navedenega je bila odločitev prvostopnega sodišča, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je tožeča stranka dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.