Appeal allowed; debt existence not denied, so preliminary order security requirement failed.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi, sklep o zavarovanju s predhodno odredbo IX Pg 3881/2010 z dne 14.6.2011 razveljavi in predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka zavarovanja v znesku 262,80 EUR, v 8 dneh.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 279,80 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku osemdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

IV. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka ne zanika (več) obstoja obligacijskega razmerja s tožečo stranko, saj izrecno navaja, da je sporna višina dolga, terjatev pa naj bi bila tudi zastarana. Zato ni podana domneva nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po prvem odstavku 257. člena ZIZ izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ se šteje, da je nevarnost podana, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na katero od taksativno naštetih odločb, med drugim na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

6. Namen zakonodajalca, ki je z uveljavitvijo razširjene domneve nevarnosti v noveli ZIZ-I (UL RS št. 26/2011) upnikom bistveno olajšal pogoje za izdajo predhodne odredbe v izvršilnih postopkih na podlagi verodostojne listine, je bil v sankcioniranju vsebinsko praznih ugovorov, s katerimi so dolžniki izigravali zakonsko zahtevo po obrazloženosti ugovora zoper izdani sklep o izvršbi (drugi odstavek 35. člena ZIZ).

7. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi VL 65699/2010 (med drugim) ugovarjala, da iz sklepa o izvršbi ne izhaja, v kašnem razmerju naj bi bili stranki in na kaj se verodostojni listini sploh nanašata, ter še, da je upnikova terjatev neutemeljena in neizkazana. „Podrejeno“ je navedla, da v kolikor se terjatev nanaša na franšizne pogodbe, le-tej ugovarja po višini. Tožena stranka je pojasnila razloge, zakaj tožeči stranki vtoževanega zneska v zahtevani višini ne dolguje, ti razlogi pa bodo predmet obravnavanja v nadaljnjem postopku. Če se je mogoče strinjati, da je bil ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi vsebinsko prazen oziroma pavšalen v delu, v katerem se nanaša na toženčevo „nevednost“ o tem, v kakšnem razmerju naj bi bili stranki, oziroma, da ugovor, da „so vse obveznosti poravnane“ pomeni zanikanje obligacijskega razmerja, pa tega ni mogoče trditi za nadaljnje („podrejene“) ugovorne navedbe, ko je tožena stranka navajala več konkretnih in obrazloženih ugovorov zoper višino upnikove terjatve in v dokaz svojih navedb tudi predlagala izvedbo dokazov. Iz navedene vsebine ugovora je torej razbrati, da stanje obveznosti tožene stranke do tožeče stranke med strankama ni usklajeno. Tožena stranka s temi navedbami tako ne zanika (več) obstoja obligacijskega razmerja s tožečo stranko, saj izrecno navaja, da je sporna višina dolga, terjatev pa naj bi bila tudi zastarana.

8. Na podlagi navedenega višje sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je podana domneva nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, ker je tožena stranka zanikala obstoj obligacijskega razmerja s tožečo stranko, slednja pa je predložila listino, iz katere vsaj s stopnjo verjetnosti izhaja obstoj obligacijskega razmerja s toženo stranko. Nevarnost, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, v tem postopku ni bila niti zatrjevana, niti izkazana, tako da ni mogoč zaključek, da so podani vsi, v 257. členu ZIZ kumulativno določeni pogoji za izdajo predhodne odredbe. Tožeča stranka bi namreč glede na ugovorne navedbe, ki niso zgolj pavšalno zanikanje obligacijskega razmerja, morala izkazati relativno objektivno nevarnost za uveljavitev svoje terjatve kot enega od pogojev za izdajo predhodne odredbe.

9. Višje sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Sprememba sklepa sodišča prve stopnje je narekovala tudi odločitev višjega sodišča o stroških postopka zavarovanja s predhodno odredbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Navedene stroške je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah ter jih naložilo v plačilo tožeči stranki.

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, in je posledica pritožnikovega uspeha v pritožbenem postopku. Pritožbene stroške tožene stranke je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah ter jih naložilo v plačilo tožeči stranki. Tožeča stranka na podlagi istega zakonskega določila do povračila svojih stroškov ni upravičena.