Appeal dismissed; filing a second bankruptcy discharge for same debts after prior final rejection constitutes abuse of law.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Glede obveznosti, glede katerih je bil odpust že pravnomočno zavrnjen s sodno odločbo in je bilo s tem že odločeno o tem, da za odpust obstaja ovira, bi začetek postopka odpusta pomenil zlorabo tega instituta. Pri tem namreč pravici dolžnika, da doseže pravno dobroto odpusta obveznosti, stoji nasproti pravica upnikov, da dobijo svoje terjatve poplačane.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti. Navedlo je, da je dolžnik predlagal, naj se mu odpusti iste obveznosti, ki so že bile vsebovane v seznamu neplačanih terjatev, ki je bil sestavni del sklepa o končanju postopka osebnega stečaja St 245/2012. Pri tem je dejstvo prevzemanja nesorazmernih obveznosti ostalo enako, le časovno je odmaknjeno ravno toliko, da je pretekel triletni rok iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP. Gre za zlorabo zakona, saj je ravno dolžnikovo ravnanje posledično privedlo do obveznosti, ki so že bile predmet obravnavanja in preizkušanja v postopku St 245/2012 in dolžniku niso bile odpuščene. Zato je zavrglo predlog za odpust obveznosti, ker gre za isto dejansko stanje. Stečajni postopek je sicer začelo, ker obstajajo možnosti za poplačilo ali delno poplačilo obveznosti. Drugačna pa je situacija glede ponovnega predloga za odpust istih obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je zbegan in prestrašen, saj ne ve, na kakšen način je v konkretni zadevi zlorabil ZFPPIPP. Sodišče je ugotovilo, da ni materialno pravnih razlogov, da dolžnik ne bi smel predlagati novega stečaja, ob tem pa navaja, da je zlorabil zakon. Ovire za odpust obveznosti so odpadle. Sodišče ne obrazloži materialno pravne podlage in ne konkretizira navedb, ki bi pojasnile dejstva glede zlorabe, zato ne more opreti svoje pritožbe na dejansko stanje. Pri pavšalni navedbi zlorabe zakona kot razlog opisuje dejansko stanje, po katerem dejansko ni ovir za odpust obveznosti. Sodišče bi moralo konkretizirati subjektivni element njegove zlorabe v smislu izpolnitve pogoja po zakonu, to bi moralo obrazložiti s stališča ZPP. Prav tako ni konkretno navedlo objektivnega vidika zlorabe. Torej je arbitrarno, brez pravne podlage, predlog zavrglo. Če stečajni dolžnik izpolnjuje pogoje po 398. členu ZFPPIPP, po namenu ZFPPIPP sploh ne moremo govoriti o kakršnikoli zlorabi zakona. Po 400. členu ZFPPIPP pa sodišče ne preverja pogojev po 4. točki 399. člena ZFPPIPP, ki jo presoja le v okviru ugovora. Kot laik še poudarja, da ni in tudi ne bo zlorabil nobenega zakona, neuradno pa mu je bilo pojasnjeno, da bo lahko zahteval odpust v novem stečajnem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nad dolžnikom se je že vodil stečajni postopek St 245/2012. V novem predlogu se glede obveznosti, ki jih ima dolžnik do svojih upnikov, dolžnik sklicuje na seznam neplačanih priznanih terjatev, ki je bil sestavni del sklepa o končanju stečajnega postopka v zadevi St 245/2012, ne navaja pa nobenih novih obveznosti do upnikov. To pa pomeni, da v obravnavani zadevi želi doseči odpust istih obveznosti, kot je to želel v zadevi St 245/2012.

5. V zadevi St 245/2012 je sodišče po ugovoru enega od upnikov ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti, ker je ugotovilo oviro za odpust teh obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP. To pa pomeni, da je bilo ugotovljeno, da dolžnik ni vreden odpusta teh obveznosti, ki so bile prevzete v nesorazmerju z njegovim premoženjskim položajem.

6. Dolžnik ima sicer prav, ko trdi, da je medtem potekel triletni rok med prevzemanjem nesorazmernih obveznosti in uvedbo postopka osebnega stečaja. Vendar pa to ne zadostuje za odločitev, da bi sodišče sedaj ponovno začelo postopek odpusta obveznosti glede istih obveznosti, glede katerih je bil odpust obveznosti že pravnomočno zavrnjen s sodno odločbo in je bilo s tem že odločeno o tem, da za odpust teh istih obveznosti obstaja ovira (enako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 47/2014 z dne 11.2.2014, objavljen na portalu AJPES v zadevi St 2682/2013). Pri tem ni pomembno, da ima dolžnik sicer prav, da sodišče ob odločanju o začetku postopka odpusta obveznosti ne presoja obstoja ovir za odpust obveznosti iz 2. in 4. točke 399. člena ZFPPIPP. Vendar pa sodišče prve stopnje teh ovir ni presojalo. Tudi po presoji višjega sodišča pa bi začetek postopka odpusta istih obveznosti, glede katerih je bilo zaradi ovire za odpust obveznosti enkrat že pravnomočno odločeno, da teh obveznosti ni dopustno odpustiti, pomenil zlorabo instituta odpusta obveznosti. Pri tem namreč pravici dolžnika, da doseže pravno dobroto odpusta obveznosti, stoji nasproti pravica upnikov, da dobijo svoje terjatve poplačane. S sklepom v zadevi St 245/2012 pa je bilo že odločeno „v korist upnikov“, da mora te obveznosti dolžnik plačati upnikom in da njihov odpust ni dovoljen.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pri čemer je tudi dovolj obrazložena in ni sprejeta arbitrarno in brez pravne podlage. Zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).