Appeal dismissed; court cannot award unequal shares without counterclaim despite land registry entry.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu 1. točke izreka potrdi.

[JEDRO]

Sodišče ne more tožeči stranki prisoditi deleža pod zakonsko določeno domnevo o enakih deležih, če tožena stranka ne vloži nasprotne tožbe, tudi če je le ona sama vpisana v zemljiško knjigo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina ID znak 000, ki v naravi predstavlja dvosobno stanovanje št. 41 v 10. etaži, s shrambo v 1. etaži, v skupni izmeri 69,23 m2, v večstanovanjski stavbi v K., z ident. št. stavbe XXX, stoječe na parc. št. 405/5 k.o. X. in da znašata lastninska deleža na tej nepremičnini za tožečo stranko do deleža 338/1000, za toženo stranko pa do deleža 662/1000, za razliko od 33,8% deleža na zgoraj opisani nepremičnini do 50% pa tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka), osebni avtomobil Ford fiesta, letnik 2004, na katerem znašata lastninska deleža za vsakega do ene polovice (2. točka izreka), odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine (4. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil toženec in navedel, da je delež tožnice največ 25%. Sodišče je napačno zaključilo, da sta pravdni stranki z dnem podpisa potrdila dne 24. 4. 1992 poravnali 40,5% kupnine, od tega toženec 90% in tožnica 10%. Tožencu je njegov oče podaril 17.000,00 DEM, kar je vse namenil za nakup stanovanja. Tožnica ni dokazala, da je iz prihrankov od predhodne zaposlitve v S. kakorkoli prispevala pri nakupu stanovanja. Tudi če bi res prispevala, se ne bi smelo šteti, da je prispevala samo ona, saj je bil ta dohodek pridobljen v času trajanja zakonske zveze in je bilo to skupno premoženje obeh pravdnih strank. Sodišče bi tako moralo šteti, da je bil leta 1992 celoten znesek v višini 830.675,70 SIT poravnan iz njegovega posebnega premoženja in je njegov delež na skupnem premoženju zato tudi večji. Sodišče je tudi napačno štelo, da znesek 830.675,70 SIT predstavlja le 40,5% kupnine, saj je šlo za polovico kupnine. Druga polovica kupnine je bila nato plačana leta 1995. Pravilna kupnina za stanovanje je znašala 32.000,00 DEM, kar preračunano v takratne tolarje znaša 1.616.605,344 SIT, tako da znesek 830.675,70 SIT predstavlja polovico kupnine. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da sta za preostanek kupnine stanovanja v deležu 59,5% prispevali pravdni stranki vsaka do ene polovice. Ni res, kot je navedeno v sodbi, da sta pravdni stranki sporazumni, da je prispevek vsakega od njiju k ustvarjanju skupnega premoženja 50%. Toženec je ves čas trdil in tudi dokazal, da je bil njegov prispevek večji.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno zavzemanje za še višji delež od prisojenega 66,2% je neutemeljeno že zato, ker toženec, ki zatrjuje, da je njegov delež na spornem stanovanju v K. večji od polovice, glede tega stanovanja (1) ni vložil nasprotne tožbe (2). Sodišče namreč ne more tožeči stranki prisoditi deleža pod zakonsko določeno domnevo o enakih deležih (prvi odstavek 59. člena ZZZDR), če tožena stranka ne vloži nasprotne tožbe, tudi če gre za primer, kot je obravnavan, ko je v zemljiško knjigo vpisan toženec. Zahteva po uveljavljanju nadpolovičnega deleža z nasprotno tožbo je namreč odraz vezanosti pravdnega sodišča na postavljeni zahtevek in ni odvisna od tega, kateri od (bivših) zakoncev je vpisan v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča tožencu prisodilo nadpolovični delež na stanovanju v K. (662/100) ne da bi ga ta uveljavljal z nasprotno tožbo. Ker pa materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno v pritožnikovo škodo, pritožbeno sodišče odločitve ni spremenilo (359. člen ZPP).

6. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(2) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 98/2013 z dne 16. 5. 2013.