Appeal dismissed; correction requires denial of opinion plus facts substantially supplementing the original article.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Načelno sicer velja, da mora popravek vsebovati ne le golo zanikanje mnenjske navedbe, ampak tudi druge okoliščine in/ali dejstva, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku, vendar pa bi stališče, da se pred mnenjsko navedbo nikoli in ne glede na konkretne okoliščine ni mogoče braniti z njenim zanikanjem, pomenilo izničenje te pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice za objavo popravka na prispevek „Odstop KPK presenetil vse“, ki je bil objavljen v informativni oddaji na X. dne 30. 11. 2013, z vsebino, kot je navedena v točki I izreka sodbe ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 834,00 EUR v roku 15 dni s pripadki (točka II izreka sodbe v zvezi z popravnim sklepom z dne 12. 2. 2014).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določila Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) ter kršilo pravice tožene stranke po 39. členu Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške. Meni, da pravica do popravka ne pomeni pravice prizadete osebe, da na enakovrednem medijskem mestu poda svoje stališče, saj način izvršitve te pravice določa ZMed v 26.

členu, ki ne govori o podajanju stališč, pač pa o zanikanju ali popravljanju napačnih dejstev ali navajanju drugih dejstev in okoliščin, vendar izključno, če ta bistveno dopolnjujejo navedbe v obvestilu. Sodišče je zaradi napačnega naziranja pravico do popravka spremenilo v pravico dostopa do medijev, pozabilo pa je tudi, da obstaja nasproti pravice do popravka tudi pravica do svobode izražanja, ki jo ZMed povzema v smislu uredniške neodvisnosti in samostojnosti. Že zakonodajalec je v 26. členu delno uredil kolizijo teh dveh pravic, saj je pravico do popravka umestil in omejil tako, kot to določa 26.

člen ZMed. Ker je sodišče pravico do popravka dejansko spremenilo v pravico dostopa do medijev, v posledici ni kršilo le materialnega prava, ampak tudi 39. člen Ustave. Da je dopustno tudi glede mnenja zahtevati popravek, ni sporno. Sporno pa je, ali lahko prizadeti s popravkom zahteva objavo svojega mnenja in vrednostnih ocen o prispevku samem. Da je mnenje neresnično ali celo dvakrat neresnično, je vrednostna ocena tožnice, ki ne more biti popravek, in tudi ni niti zanikanje niti popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, še manj pa navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.

V zvezi z mnenji, ocenami ali vrednostnimi sodbami se lahko zahteva le objava dejstev in okoliščin, ne pa vrednostnih ocen in mnenj o vsebini prispevka. Popravek, da je bilo mnenje novinarja neresnično in dvakrat neresnično, ni ne dejstvo ne okoliščina, temveč tožničino mnenje o vsebini prispevka, ki zato ne ustreza definiciji popravka v smislu 26. člena ZMed. Ker je popravek treba gledati kot celoto, bi drugi del, ko tožnica pojasnjuje posle s podjetji v državni lasti in spet pojasnjuje, kako njej in možu ni kaj spregledovati, lahko bil kvečjemu popravek v širšem smislu, če bi bistveno dopolnjeval obvestilo.

Tega pogoja pa, saj je tožnica v prispevku omenjena le minimalno v zvezi z njenim možem, ne izpolnjuje. Obseg prometa njene pisarne z državnimi podjetji nista bila predmet prispevka, zato ga tak popravek ne more dopolniti. Tudi v tem delu zato ne gre za popravek v smislu 26. člena ZMed.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje s trditvijo, da zahtevani popravek vsebinsko ne pomeni popravka v smislu 26. člena ZMed, češ da prvi del popravka, s katerim tožnica zanika resničnost navedbe v obvestilu ter del v katerem navede, da njej in njenemu možu ni kaj spregledovati, pomeni le njeno nasprotno mnenje oziroma vrednostno sodbo, preostali del popravka pa navedbe ne dopolnjuje bistveno in zato ne gre niti za popravek v širšem smislu. Trdi torej, da obstoji odklonitveni razlog po drugi alineji prvega odstavka 31. člena ZMed.

6. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem in argumenti, ki jih je tožena stranka v zvezi s tem navedla v pritožbi, ne strinja.

7. Pri presoji utemeljenosti pravice do popravka je treba izhajati iz obrambne funkcije te ustavne pravice, ki vsakomur zagotavlja možnost, da po načelu auditur et altera pars zagovarja svojo resnico. Načelno sicer velja, da mora popravek vsebovati ne le golo zanikanje mnenjske navedbe, ampak tudi druge okoliščine in/ali dejstva, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku, vendar pa bi stališče, da se pred mnenjsko navedbo nikoli in ne glede na konkretne okoliščine ni mogoče braniti z njenim zanikanjem, pomenilo izničenje te pravice (1).

8. V konkretnem primeru je v prvi vrsti potrebno ugotoviti, da sporne navedbe „da se je predsedniku KPK A. B. marsikaj spregledalo in oproščalo glede poslov odvetniške pisarne tožnice z državnimi podjetji“, ni mogoče razumeti zgolj kot mnenje novinarja z vsebino, kot je to poskušala prikazati tožena stranka (češ, da se novinarju zdi sporno le to, da tožeča stranka v času, ko je njen mož predsednik KPK, opravlja posle s podjetji, ki so v večinski državni lasti). Pritožbeno sodišče se po ogledu prispevka pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da sporno navedbo povprečni gledalec lahko razume tudi kot predpostavko, da je bilo ravnanje tožeče stranke v zvezi z poslovanjem njene odvetniške pisarne in državnih podjetij takšno, da ga je bilo treba spregledati, torej sporno (sumljivo, nezakonito...). Če pa je tako, tožnici ni mogoče odreči pravice, da tako implicirane trditve zanika kot neresnične, in sicer tako, da zanika dvoje: najprej trditev, ki se nanaša na njenega moža v zvezi z njo, in na v tej trditvi implicirano (vsebovano) trditev.

9. S prvim delom popravka je torej zanikala, da je bilo v prispevku neresnično navedeno, da se je predsedniku KPK A. B. spregledalo in oproščalo glede poslov odvetniške pisarne tožnice z državnimi podjetji. V nadaljevanju pa je tožnica, tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, prikazala dejstva in okoliščine, ki so tudi po mnenju pritožbenega sodišča ključne za izpodbijanje impliciranih navedb o poslih tožnice z podjetji v državni lasti, ki so se „spregledovali“ in „oproščali“. Za povprečnega gledalca je v zvezi s spornim prispevkom relevantno, da sliši tožničino trditev o zakonitem poslovanje njene odvetniške pisarne in o tem, da ni (bila) v konfliktu z interesi funkcije, ki jo (je) opravlja(l) njen mož. Enako velja za za navedbo, da s podjetji v državni lasti posluje le v obsegu 3% letno, in da gre za poslovanje, ki izvira iz časa, ko njen mož še ni bil predsednik KPK. Šele popravek kot celota zagotavlja, da bo lahko povprečen gledalec razbral, zakaj tožnica trdi nasprotno, torej da je navedba v prispevku, tako kot jo je bilo mogoče razumeti, brez podlage v resničnih dejstvih. Tak popravek, ki je kombinacija zanikanja mnenjske navedbe ter zanikanja impliciranih trditev ter kratkih trditev o dejstvih, ki kažejo na zakonito delovanje tožničine odvetniške pisarne, zato ustreza standardu popravka v smislu 4. odstavka 26. člena ZMed.

10. Glede na to, da so v konkretnem primeru podani vsi zakonski pogoji za objavo popravka (prizadetost posameznikovega interesa (2) in neobstoj odklonitvenih razlogov po 31. členu ZMed), pa posledično tudi ni mogoče govoriti o posegu v pravico svobode izražanja in uredniške neodvisnosti ter o tem, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zahtevku za objavo popravka ugodilo, tožeči stranki omogočilo dostop do medija.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Primerjaj stališče VS RS v zadevi II Ips 36/2011.

(2) V pritožbenem postopku prizadetost tega interesa ni več sporna.