Appeal dismissed; court costs awarded despite withdrawal, as settlement agreement was not finalized.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišče prve stopnje.

[JEDRO]

Tudi po umiku tožbe je možno skleniti sodno poravnavo o stroških postopka; ker pa ta ni bila sklenjena, je sodišče o stroških moralo odločiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložilo, da toženima povrne njune pravdne stroške, in sicer 4382,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje.

2. Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila in predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da je šele 14. 2. 2014 prejela dopis tožeče stranke, v katerem izraža svoje strinjanje s predlogom sodne poravnave glede stroškov postopka in pogoj, da tožeča stranka predlagani znesek nakaže do 30. 1. 2013. Dopisa sodišča z dne 19. 12. 2012 tožeča stranka ni razumela v smislu, da se mora do zneska stroškov, predlaganega v poravnavi, opredeliti. Odločitev o stroških je torej preuranjena, saj sodišče še nima njenega stališča o višini stroškov po predlagani poravnavi, je pa zanjo zainteresirana in bi predlagani znesek plačala takoj po podpisu poravnave. Ne glede na to pa je odmerjeni znesek stroškov previsok, saj obsega tudi strošek za narok (1714,80 EUR), ki ne bi bil potreben, če bi tožena stranka določene listine posredovala že prej.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 158. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pravilno je ugotovilo, da tožeča stranka tožbe ni umaknila zaradi izpolnitve zahtevka. Tega niti pritožba ne utemeljuje. Stroški so tudi pravilno odmerjeni, in sicer so v plačilo po določbi 1. odst. 155. čl. ZPP naloženi le tisti stroški, ki so bili za pravdo potrebni, med temi tudi strošek za narok. Napačno je sklepanje tožeče stranke, da stroški za narok niso upravičeni, češ da ta nebi bil potreben, če bi toženca že prej predložila posamezne listine. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da sta imela toženca pravico listine predložiti tudi na opravljenem naroku.

7. Izpodbijana odločitev tudi preuranjena ni. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje strankama glede stroškov postopka predlagalo sklenitev poravnave (kar je sicer možno, v konkretnem primeru pa ne najbolj razumljivo), po kateri bi tožeča stranka plačala manj stroškov, kot po izpodbijanem sklepu. Vendar do poravnave ni prišlo, saj ni prišlo do soglasja volj obeh pravdnih strank, in sicer konkretno tožene stranke. Ta je sicer pogojno pristala na to, da poravnavo sklene, če tožeča stranka plača predlagani znesek stroškov 30. 1. 2013, o čemer je bila ta obveščena šele 14. 2. 2013. Vendar je tožena stranka nato šele 28. 10. 2013 sodišče prosila, naj o stroških odloči. Volje tožene stranke za sklenitev poravnave torej ni bilo (več), na kar volja tožeče stranke ni mogla vplivati. Poravnava ni bila sklenjena, zato je sodišče o stroških moralo odločiti (s sklepom).

8. Ker pritožba torej ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).