Supreme Court dismisses appeal on statute of limitations, citing inability to challenge established facts in review proceedings.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, saj se nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka, in sicer izključevalni ugovor, to je ugovor, ki izključuje zahtevek tožeče stranke. Vendar pa je pravilna presoja utemeljenosti takšnega ugovora nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami, v obravnavanem sporu o tem, kdaj je tožeča stranka zvedela za škodo (kar je pomembno za začetek teka zastaranja).

Ker v revizijskem postopku glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tožeča stranka v reviziji (s sklicevanjem na to, da naj bi za škodo zvedela) ne more izpodbijati ugotovljenih dejstev, ki so bila pomembna za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja.

[OBRAZLOŽITEV]

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1,544.086,86 EUR z zamudnimi obrestmi po obrestni meri TOM od 29. 11. 1999 (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev 15.620,50 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Vtoževani znesek predstavlja škodo, ki naj bi nastala tožniku, kot upniku, zaradi škodnih dejanj toženca, kot stečajnega upravitelja, v stečajnem postopku nad S. d.d.(1)

2. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka), pri čemer je odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe (II. točka izreka).

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, smiselno zaradi »bistvenih kršitev [določb] pravdnega postopka« in zmotne uporabe materialnega prava (v zvezi z zastaranjem).

4. Tožeča stranka bistvenih postopkovnih kršitev v reviziji ni navedla. Namesto tega se je sklicevala na svoje navedbe v pritožbi. Vendar pa s tem ni zadostila konkretizaciji tega revizijskega razloga. Vlagatelj revizije mora namreč v reviziji navesti razloge, ki jih želi uveljavljati. Tako ne zadošča pavšalno sklicevanje na navedbe »tekom postopka in v pritožbi« (glej na primer sodbo in sklep Vrhovnega sodišča III Ips 128/98 z dne 8. 12. 1999 in sodbo istega sodišča III Ips 19/2001 z dne 20. 12. 2001).

5. Tožeča stranka zmotne uporabe materialnega prava ni podrobneje razdelala. Vztrajala je le pri tem, da je »[t]ekom postopka … jasno obrazložila[,] zakaj zastaranje ni nastopilo«, ter da je »za škodo zvedela šele leta 2009«.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje.

7. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je škoda zaradi sklenitve izvensodne poravnave z dne 19. 12. 2001, o kateri je bila dne 6. 3. 2002 sklenjena tudi sodna poravnava v zadevi VII Pg 103/95, v kateri je tožena stranka, kot stečajni upravitelj S. d.d., pripoznala obstoj terjatve G. d.o.o., nastala najkasneje 15. 3. 2002, ko je stečajni senat odredil izpolnitev obveznosti iz sklenjene sodne poravnave. Ob upoštevanju tega datuma je objektivni zastaralni rok petih let iz drugega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) potekel 16. 3. 2007.

8. Sodišči nižjih stopenj sta še ugotovili, da je škoda zaradi odkupa »libijske terjatve« (ko je stečajni senat s sklepom z dne 4. 3. 2003 odredil prodajo te terjatve v znesku 1,493.483,70 USD za ceno 100.000,00 USD) nastala najkasneje 24. 4. 2003, ko je tožena stranka z dopisom obvestila sodišče, da je kupec terjatve zanjo plačal kupnino. Ob upoštevanju tega datuma se pokaže, da je do vložitve tožbe (8. 7. 2009) že potekel objektivni zastaralni rok petih let.

Relevantno materialno pravo.

9. 352. člen OZ (Odškodninske terjatve):

(1) Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.(2) V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.

Presoja utemeljenosti revizije.

10. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, saj se nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka, in sicer izključevalni ugovor, to je ugovor, ki izključuje zahtevek tožeče stranke. Vendar pa je pravilna presoja utemeljenosti takšnega ugovora nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami, v obravnavanem sporu o tem, kdaj je tožeča stranka zvedela za škodo (kar je pomembno za začetek teka zastaranja).

11. Ker v revizijskem postopku glede na določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni mogoče uveljavljati nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tožeča stranka v reviziji (s sklicevanjem na to, da naj bi za škodo zvedela šele leta 2009) ne more izpodbijati ugotovljenih dejstev, ki so bila pomembna za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 394/1998 z dne 2. 6. 1999).

12. Sicer pa se tožeča stranka v reviziji niti ni soočila z razlogi sodišča druge stopnje, s katerimi je le-to kot neutemeljene zavrnilo njene pritožbene navedbe in posledično potrdilo materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je namreč v svoji sodbi povzelo vprašanja, zastavljena v zvezi z zastaranjem, in okviru pritožbenih navedb nanje tudi odgovorilo.(2)

13. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe (ki so bile po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena.

Odločitev o reviziji.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (prvi odstavek 371. člena ZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka.

15. Izrek o revizijskih stroških je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila.

---.---

Op. št. (1): Glede na čas nastanka zatrjevane škode gre očitno za odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja po drugem odstavku 80. člena takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL).

Op. št. (2): Iz 9. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da tožeča stranka dejstev o tem, kdaj je izvedela za zatrjevano škodo, v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjevala. Temu pa v reviziji ni oporekala.