Legislator Case Law & Legislation
Sklep II DoR 73/2014 ECLI:SI:VSRS:2014:II.DOR.73.2014 AI generated

Supreme Court rejects revision request on co-ownership of courtyard land in multi-unit buildings.

Case Number Sklep II DoR 73/2014
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected the plaintiff's request for a revision regarding the co-ownership of a courtyard land in a multi-unit building. The lower courts had ruled that the courtyard was not part of the individual units' attached land, denying compensation claims based on this classification. The court denied the revision because the lower courts' factual findings were binding, and a revision based on alleged errors in fact-finding is legally inadmissible.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o pravdnem postopku (ZPP), tretji odstavek 370. člena; tretji odstavek 367.c člena: A revision cannot be granted based on erroneous or incomplete fact-finding by lower courts, as the supreme court is bound by those findings.

Keywords

AI generated
revision admissibility fact-finding binding co-ownership courtyard multi-unit buildings attached land rights

Cited Legislation

AI generated
Zakon o pravdnem postopku (ZPP), tretji odstavek 370. člena
Zakon o pravdnem postopku (ZPP), prvi odstavek 367.a člena
Zakon o pravdnem postopku (ZPP), drugi odstavek 367.c člena

Cited Case Law

AI generated
sklep II Ips 259/2008 z dne 15. 3. 2012
Stališče pritožbenega sodišča, da dvorišče ni pripadajoče zemljišče nepremičnin, pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v podobnem primeru (sklep II Ips 259/2008 z dne 15. 3. 2012), za popolnoma enak primer pa sodne prakse Vrhovnega sodišča ni.
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Odgovor na zastavljeno vprašanje v predlogu glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more dati relevantnega odgovora za odločanje v obravnavani zadevi. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato predlagateljica z dopuščeno revizijo v tem delu ne bi mogla uspeti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prve in druge tožnice, da sta toženki dolžni (nerazdelno) plačati tožnicama vsaki 14.826,71 EUR odškodnine za nepremoženjsko škode zaradi smrti bližnjega z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 14.000,00 EUR od 27. 1. 2012 do plačila in od zneska 826,71 EUR od 22. 12. 2010 do plačila. Odločilo je še, da sta tožnici dolžni toženkama povrniti njune stroške pravdnega postopka. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, saj je ugotovilo, da zemljišče (parc. št. 2608, k. o. ...), na katerem se je oče tožnic poškodoval ni pripadajoče zemljišče nepremičnin, katerih (etažni) lastniki imajo odgovornost zavarovano pri toženki oziroma drugi toženki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Prva tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije in predlaga, da se njenemu predlogu ugodi in revizija dopusti glede vprašanja, ali so etažni lastniki večstanovanjskih objektov, ki v naravi oklepajo nepremičnino (dvorišče med temi objekti), z nakupom posameznih delov etažne lastnine pridobili tudi solastninsko pravico na nepremičnini (dvorišču). Odločitev o tem pravnem vprašanju je pomembna za zagotovitev pravne varnosti. Zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine je pravna naslednica družbe, ki je gradila večstanovanjske objekte okoli spornega dvorišča. Stališče pritožbenega sodišča, da dvorišče ni pripadajoče zemljišče nepremičnin, pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v podobnem primeru (sklep II Ips 259/2008 z dne 15. 3. 2012), za popolnoma enak primer pa sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. Napačen je zaključek nižjih sodišč, da je predlagateljica neustrezno dokazovala dejstvo, da je sporna nepremičnina namenjena rabi okoliških objektov, saj bi morala to dokazovati s predložitvijo upravnih aktov iz časa gradnje objektov. Nižji sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, saj je pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo na napačno pravno podlago, in sicer na Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL). V skladu z določili Zakona o prometu z nepremičninami se s prenosom pravice uporabe na stavbi v družbeni lastnini prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in zemljišču, ki je potrebno za njeno uporabo. Etažni lastniki so zato na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini postali (so)lastniki tudi pripadajočega zemljišča.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Nižji sodišči sta ugotovili, da zemljišče, na katerem se je tožničin oče poškodoval, ni zemljišče, ki je potrebno za rabo večstanovanjskih stavb, ki ga obdajajo. Odgovor na zastavljeno vprašanje v predlogu zaradi vezanosti revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje ne more dati relevantnega odgovora za odločanje v obravnavani zadevi. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato predlagateljica z dopuščeno revizijo v tem delu ne bi mogla uspeti.

7. Ker pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, kar velja tudi za trditve predlagateljice o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).