Supreme Court allows review to resolve conflict on whether land registry entries of usage rights convert private property to communal ownership.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pri kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ki so jih lovske organizacije pridobile od oseb, ki so imele na teh zemljiščih lastninsko pravico, imel zemljiškoknjižni vpis pravice uporabe za posledico, da so ta zemljišča postala družbena lastnina (ali prešla v družbeno lastnino).

[JEDRO]

Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je pri kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ki so jih lovske organizacije pridobile od oseb, ki so imele na teh zemljiščih lastninsko pravico, imel zemljiškoknjižni vpis pravice uporabe za posledico, da so ta zemljišča postala družbena lastnina (ali prešla v družbeno lastnino).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da je vse sporne nepremičnine pridobila na odplačen način, na podlagi kupnih pogodb. Vsi prodajalci so bili fizične osebe in kot taki tudi imetniki lastninske pravice. Parc. št. 213/2 k. o. ... je bila pridobljena na podlagi kupne pogodbe od S. Tukaj je šlo za prodajo družbene lastnine, vendar je sodišče ocenilo, da je tožena stranka prav tako na tej nepremičnini pridobila lastninsko pravico. Nadalje je obrazložilo, da je preoblikovanje družbene lastnine v državno lastnino po prvem odstavku 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) utemeljeno in edino možno v primeru, ko je posamezno premoženje res družbena lastnina, pri čemer ni mogoče upoštevati le zemljiškoknjižnega stanja ob uveljavitvi ZSKZ, ampak je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali gre po vsebini za družbeno lastnino, ki bi bila podvržena podržavljenju. Pretekli pravni sistem je bil naklonjen družbeni lastnini in je imel odklonilen odnos glede zasebne lastnine, kar je v praksi privedlo do vpisa družbene lastnine in pravice do uporabe tudi v primeru, ko so bile izpolnjene vse predpostavke za vknjižbo lastninske pravice.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje naj ne bi imelo nobene podlage za svoje razlogovanje ne v zakonodaji, kot tudi ne v sodni praksi. Ne gre namreč spregledati, da je toženka civilna pravna oseba, ki bi tudi v času sklenitve vseh kupoprodajnih pogodb lahko pridobila lastninsko pravico, vendar je bila kljub temu pri vseh spornih nepremičninah vpisana družbena lastnina s pravico uporabe toženke, kot se je glasilo tudi zemljiškoknjižno dovolilo v sklenjenih kupoprodajnih pogodbah. Navedeno pomeni, da se je toženka strinjala, da so kupljene nepremičnine družbena lastnina, sama pa da ima na teh pravico uporabe. Na spornih nepremičninah bi torej lahko pridobila lastninsko pravico, vendar za to ni poskrbela. Toženka v obravnavanem postopku niti ni zatrjevala, da so bili vpisi družbene lastnine nanjo v zemljiški knjigi nezakoniti oziroma v skladu „s tedanjim časom“, kot v razlogih zaključuje sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da toženke ni mogoče obravnavati kot temeljne organizacije kooperantov in zato za lovske družine ne more veljati izjema odplačnosti pridobitve (II Ips 251/2011 z dne 15. 11. 2012).

3. Toženka vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje predlog za dopustitev revizije zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je vsa vtoževana zemljišča pridobila na odplačen način, na podlagi kupnih pogodb z zemljiškoknjižnimi lastniki. Ker sporne parcele v času nakupa niso bile družbena lastnina, 14. člen ZSKZ ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice. Nepremičnine je toženka pridobila iz lastnih sredstev članov lovske družine ter z namenom opravljanja dejavnosti društva, in ne z namenom opravljanja zadev splošnega družbenega pomena, kar je bila funkcija družbene lastnine v okviru prejšnjega pravnega sistema. Da je bila lovska organizacija lahko nosilka lastninske pravice, ugotavlja tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-78/93 (točka 51). Sklicevanje sodišča druge stopnje na navedeno odločbo ni ustrezna pravna podlaga za priznanje lastninske pravice tožnici, saj v nobeni od točk izreka ustavne odločbe ni moč razbrati, da bi sodišče odločalo o pravicah lovskih družin kot društev in lastnikov nepremičnin, ki so pridobila lastninsko pravico na odplačen način. K smotrni uporabi kmetijskih zemljišč zavezuje lovske organizacije že Zakon o društvih (ZDru-1) in Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1), zato naj bi bilo podržavljenje odplačno pridobljenih kmetijskih zemljišč v lovskih organizacijah tudi nesorazmeren ukrep. Na podlagi navedenega je od odločitve Vrhovnega sodišča RS mogoče pričakovati rešitev pravnega vprašanja, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti predlagateljice in ostalih lovskih organizacij. Glede predmetnega pravnega vprašanja izkazuje predlagateljica neenotnost sodne prakse Višjih sodišč v Mariboru in Celju (I Cp 827/2009, I Cp 1486/2010, I Cp 224/2013, I Cp 128/2013), ki dejansko edini odločata v tovrstnih sporih. V vseh navedenih sodbah je sodišče po mnenju predlagateljice v identičnih zadevah odločilo v korist lovske organizacije.

4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavanem primeru podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).