Appeal dismissed; photo ID evidence from police and court is admissible under CPL Art. 149(2).

Pritožba obtoženega J. J. se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi J. J. je dolžan plačati 60.000,00 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Če je oškodovanec na policijski postaji spoznal obtoženca po fotografijah, ki so mu jih pokazali policisti, ki so obtoženca že fotografirali v drugi zadevi, takšna prepoznava ni nedovoljen dokaz. Enako velja za prepoznavo na glavni obravnavi, ki je v zvezi s prepoznavo na policiji.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po I. odstavku 134. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanec B. B. je bil s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napoten na pravdo. Poleg tega je sodišče prve stopnje obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 55.090,00 SIT in odmerilo povprečnino v višini 60.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženi po zagovornici zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v svojem pisnem mnenju predlagal, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

V nasprotju s pritožnikovim stališčem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil postopek prepoznave osebe po fotografijah na policiji zakonit in zato ne gre za nedovoljen dokaz, na katerega sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve. II. odstavek 149. člena Zakona o kazenskem postopku daje policiji možnost, da fotografira osumljenca, če obstajajo razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje. Zaradi tega ni prišlo do kršitve z ustavo zagotovljenih človekovih pravic, pa tudi ne do uporabe fotografije v nasprotju z namenom zbiranja podatkov, saj je bil obtoženi zabeležen v evidenci storilcev kaznivih dejanj, ki jih obravnava policija, ki tudi vodi takšno evidenco, kar ni identično z evidenco pravnomočno obsojenih oseb, ki jo vodi Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije. Oškodovanec je tako prepoznal obtoženca po fotografijah storilcev, sodišče prve stopnje pa je na podlagi načela proste presoje dokazov takšen dokaz tudi presojalo. Tako je tudi prepoznava na glavni obravnavi zakonita in verodostojna, ker ne gre za dokaz, ki je izveden iz nedovoljenega dokaza.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Izpovedba oškodovanca B. B. je tako prepričljiva in posredno potrjena še z zdravstveno dokumentacijo ter izpovedbo priče V. F., da je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za zaključek, da identiteta storilca obravnavanega kaznivega dejanja ne more biti vprašljiva. Iz okoliščin kaznivega dejanja izhaja, da je bil obtoženčev motiv za njegovo ravnanje objestnost. Dejstvo, da je vozilo Renault 5 vozil F. Š., za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni bistvenega pomena. Oškodovanec pa je prepoznal F. Š. kot voznika tega vozila in tudi prepričljivo pojasnil, da Š. pozna, ker sta bila včasih sodelavca. Poleg tega je še pojasnil, da je Š. velikokrat videl, kako se je vozil v službo s tem avtomobilom, katerega lastnica je bila sicer njegova sestra.

Iz navedenih razlogov je dejansko stanje dovolj razčiščeno in zato ni potrebno izvajanje dodatnih dokazov. Ambulantni karton za obtoženca, katerega pribavo je predlagal pritožnik, ni potreben, ker ob vseh ugotovljenih okoliščinah, izvedba dokaza, s katerim bi se preveril vpliv kazenskega postopka na obtoženca, ne bi bila odločilnega pomena pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Predlog za zaslišanje lastnika turistične kmetije M.J., kjer naj bi se v času storitve kaznivega dejanja po pritožnikovih navedbah nahajal obtoženec, je neutemeljen, ker izvedba tega dokaza v ničemer ne bi pripomogla k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Meni, da je ta glede na vse ugotovljene okoliščine primerna in pravična, upoštevaje težo storjenega dejanja, obtoženčevo nekaznovanost in njegovo objestno obnašanje.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženi s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati povprečnino v višini 60.000,00 SIT kot strošek postopka pred sodiščem druge stopnje. Pri njeni odmeri je sodišče druge stopnje upoštevalo trajanje in zapletenost pritožbenega postopka ter premoženjske razmere obtoženega, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.