Supreme Court dismisses appeal upholding that public servants resume employment status immediately after suspension ends.

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

[JEDRO]

Iz določbe 152.b člena ZJU je povsem nedvomno, da se položaj („status“) javnega uslužbenca v času mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ne spremeni. O mirovanju pravic se z delodajalcem dogovori kot javni uslužbenec in po prenehanju mirovanja se kot javni uslužbenec „takoj vrne na delovno mesto, ki ga je opravljal pred pričetkom mirovanja“. V primeru, da delodajalec odklanja izvršitev svoje zakonske in dogovorjene obveznosti, lahko tak delavec uveljavlja svoje pravice le kot javni uslužbenec. Torej po postopku, kot ga določa ZJU.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 29. 12. 2012 dalje in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od 29. 12. 2012 do vrnitve na delo plačati pripadajoče nadomestilo plače za delovno mesto podsekretar za občo upravo. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena do 20. 12. 2011, ko je nastopila funkcijo poslanke Državnega zbora. Po sklepu tožene stranke so ji v času mandata poslanke mirovale pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da se po poteku mandata lahko v roku treh mesecev vrne na delovno mesto podsekretarke za občo upravo. Tožnica je odstopila s funkcije poslanke in ji je prenehal mandat 28. 12. 2012. Z vlogo z dne 2. 1. 2013 je uveljavljala vrnitev na delovno mesto pri toženi stranki, kar je ta zavrnila z vlogo 4. 1. 2013. Zoper zavrnitev je tožnica vložila pritožbo pri toženi stranki in pri Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju: Komisija), ki je s sklepom z dne 30. 1. 2013 njeno pritožbo zavrgla z utemeljitvijo, da za odločanje ni pristojna, ker tožnica v času vložitve zahteve za vrnitev na delovno mesto, ni bila javna uslužbenka. Sodišče je presodilo, da je tožnica upravičena ravnala v skladu s 24. členom Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) in tožbo nato vložila tudi pravočasno, v 30 dneh po prejemu sklepa Komisije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper tako odločitev zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica je bila javna uslužbenka do prenehanja delovnega razmerja in je uveljavljala svoje pravice na podlagi 152.b člena ZJU. Zahtevala je izvršitev sklepa o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, ki ji je bil izdan kot javni uslužbenki. V trenutku, ko so nastopili pogoji za prenehanje mirovanja, se je vzpostavilo stanje, kot bi bilo, če mirovanja ne bi bilo. Gre za reaktivacijo statusa javnega uslužbenca v status, ki ga je imel pred mirovanjem.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo, da je tožnica vložila tožbo pravočasno. Komisija o tožničini zahtevi ni meritorno odločala, temveč je njeno pritožbo zaradi nepristojnosti zavrgla. Take odločitve tožnica ni izpodbijala in je sklep Komisije z dne 30. 1. 2013 postal pravnomočen. Z njim pa je bilo pravnomočno odločeno, da tožnica v času vložitve pritožbe ni bila javna uslužbenka. Rok za vložitev tožbe je v skladu z 204. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) pričel teči po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev obveznosti. Za tožnico to pomeni, da je pričel teči že 10. 1. 2013 oziroma najkasneje 19. 1. 2013, zato je tožba, vložena 28. 2. 2013, prepozna.

4. Tožena stranka je 15. 4. 2014 vložila še dopolnitev revizije zaradi novih dejstev, ki jih je ugotovila šele po pravnomočnosti izpodbijane sodbe in po vložitvi revizije. Ob prijavi tožnice v matično evidenco na podlagi pravnomočne sodbe je ugotovila, da je bila tožnica od 29. 12. 2012 do 29. 3. 2013 vključena v obvezno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja. Ker je tožnica dopolnitev revizije vložila po izteku 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišče dopolnitve revizije ni moglo upoštevati.

5. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne, dopolnitev revizije pa je vložena prepozno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizija uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in to le glede odločitve o pravočasnosti tožbe. Vsebinske odločitve sodišča ne izpodbija, zato je revizijsko sodišče ni ne moglo ne smelo preizkušati.

8. Iz določbe 152.b člena ZJU je povsem nedvomno, da se položaj („status“) javnega uslužbenca v času mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ne spremeni. O mirovanju pravic se z delodajalcem dogovori kot javni uslužbenec in po prenehanju mirovanja se kot javni uslužbenec „takoj vrne na delovno mesto, ki ga je opravljal pred pričetkom mirovanja“. V primeru, da delodajalec odklanja izvršitev svoje zakonske in dogovorjene obveznosti, lahko tak delavec uveljavlja svoje pravice le kot javni uslužbenec. Torej po postopku, kot ga določa ZJU.

9. Zakon o poslancih (ZPos) v 37. členu določa rok treh mesecev od prenehanja mandata, v katerem se nekdanji poslanec lahko vrne na prejšnje delovno mesto. To praktično pomeni, da tožnica ne bi bila dolžna takoj uveljavljati vrnitve k toženi stranki, kot to izhaja iz 152.b člena ZJU, temveč bi to lahko storila najkasneje v treh mesecih po prenehanju mandata poslanke. To sicer izhaja tudi iz sklepa z dne 19. 12. 2011. Tožnica pa je vrnitev zahtevala takoj po prenehanju mandata z vlogo z dne 2. 1. 2013.

10. Ker je tožena stranka izrecno zavrnila zahtevo tožnice, je ta vložila pritožbo, ki pa jo je glede na njeno vsebino in vsebino „odgovora“ tožene stranke z dne 4. 1. 2013, mogoče šteti le kot zahtevo za izpolnitev obveznosti po drugem odstavku 24. člena ZJU, ki jih ima tožena stranka do tožnice kot javne uslužbenke po prenehanju mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Ko javni uslužbenec pravočasno uveljavi vrnitev po drugem odstavku 152. b člena ZJU se šteje, da je (spet) v delovnem razmerju pri delodajalcu in mu to lahko preneha le na enega od zakonsko določenih razlogov. Odločitev o vrnitvi je na strani javnega uslužbenca in ne delodajalca.

11. Tožena stranka je na „pritožbo“ tožnice z dne 4. 1. 2013 odgovorila z vlogo z dne 18. 1. 2013, da svoje obveznosti ne bo izpolnila. Zoper tako odločitev je tožnica 21. 1. 2013 vložila pritožbo na Komisijo, ki je njeno pritožbo zavrgla z zgoraj navedenim sklepom z dne 30. 1. 2013.

12. ZJU ne določa roka, v katerem mora javni uslužbenec zahtevati odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja. Določen je rok, ki ga ima delodajalec, da kršitev odpravi oziroma obveznost izpolni. Če delodajalec tega ne stori, ima javni uslužbenec možnost pritožbe na Komisijo, ki jo mora izkoristiti, kolikor želi kasneje uveljaviti sodno varstvo.

13. Revizijske navedbe o prepozni tožbi temeljijo na zmotni predpostavki tožene stranke, da je treba uporabiti določbe 204. člena ZDR. Upoštevajoč določbe 24. in 25. člena ZJU, ki jih je treba uporabiti v tem sporu, pa je tožnica tako pritožbo na Komisijo kot tožbo vložila pravočasno.

14. Res je, da tožnica sklepa Komisije z dne 30. 1. 2013 s tožbo ni izpodbijala, čeprav se je ravnala po njegovem pravnem pouku. Toda z navedenim sklepom Komisija ni odločila po vsebini (meritorno), temveč je (sicer očitno napačno) odločila, da sploh ni pristojna za odločanje. Sodišče tudi v primeru razveljavitve takega sklepa zadeve ne bi vračalo Komisiji, temveč bi - enako kot je - meritorno samo odločilo.

15. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.