Administrative court dismissed veteran's health care rights claim after Constitutional Court upheld retroactive law provisions.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-13/13 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo, zato je upravni organ pravilno odločil, da tožniku ne pripada več pravica do plačila zdravstvenih storitev do polne vrednosti teh storitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da tožniku od 1. 1. 2013 dalje ne pripada več pravica do zdravstvenega varstva. Z isto odločbo je upravni organ razveljavil odločbo Upravne enote Celje, št. 130-1302/2007 z dne 28. 11. 2007, s katero je bila tožniku ta pravica priznana. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se je upravni organ skliceval na določbo 100. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki v prvem odstavku spreminja 6. člen Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), po katerem ima pravico do varstva vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Skliceval se je tudi na določbo 101. člena ZUJF, ki s spreminja prvi odstavek 15. člena ZVV, po katerem se vojnemu veteranu zagotavlja pravica do zdravstvenega varstva, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Upravne enote na podlagi drugega odstavka 231. člena ZUJF odločijo v postopku, uvedene po uradni dolžnosti, ali upravičenci do te pravice od 1. 1. 2013 dalje še izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice. Če ugotovijo, da teh pogojev ne izpolnjujejo več, se prejšnja odločba razveljavi. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za nadaljnje zagotavljanje pravice do zdravstvenega varstva, zato mu pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 ne pripada.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil in dodatno pojasnil, da je pritožnik 18. 9. 2012 podal vlogo za veteranski dodatek, na podlagi katere mu je bila izdana negativna odločba prvostopenjskega organa, št. 130-2878/2012 z dne 30. 10. 2012 ter odločba drugostopenjskega organa, št. 13001-246/2008 z dne 5. 1. 2012, s katero je bila pritožba zavrnjena. Ker pritožnik na podlagi tega podatka ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, je bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je star 55 let in za delo nezmožen, ker je invalid 1. kategorije. Prejema mesečni znesek 350 EUR in živi v lastnem gospodinjstvu sam. Pojasnjuje, da se do danes ni uspel zakonito razvezati, kar je v dosedanjih postopkih že dokazoval. Ker je kot vojni veteran socialno ogrožen in nima možnosti za razvezo sodišču smiselno predlaga, da odloči, da mu je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v že pridobljeno pravico in da tak poseg protiustaven. Smiselno predlaga, da sodišče ugotovi neskladnost in izpodbijano odločbo razveljavi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah navedenih v svoji odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je s sklepom opr. št. IV U 80/2013-7 z dne 14. 11. 2013 prekinilo postopek in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF, ker je menilo, da je navedena ureditev v nasprotju s 155. členom ustave, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z ustavo.

6. Skladno s 156. členom ustave se postopek pred sodiščem, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred ustavnim sodiščem, nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Ker je ustavno sodišče o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo z zgoraj citirano odločbo, se skladno s 156. členom ustave postopek pred upravnim sodiščem v obravnavani zadevi nadaljuje. Po odločitvi Ustavnega sodišča je Upravno sodišče RS, dne 25. 2. 2014 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se postopek, ki je bil prekinjen zaradi postopka pred Ustavnim sodiščem z dnem 25. 2. 2014 nadaljuje.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZUJF v 100. členu določa, da se prvi odstavek 6. člena ZVV spremeni tako, da ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Po določbi 101. člena ZUJF, ki spreminja prvi odstavek 15. člena ZVV, pa se vojnemu veteranu zagotavlja pravica do zdravstvenega varstva, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Tožnik ne oporeka dejstvu, da ni prejemnik veteranskega dodatka, niti ne oporeka trditvi, da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev.

9. ZUJF v drugem odstavku 231. člena določa, da upravne enote po uradni dolžnosti ugotavljajo, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. 1. 2013 dalje še izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu, in če ugotovijo, da jim ta pravica ne pripada več, razveljavijo odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona. Tožnik v tožbi oporeka skladnost navedenih določil z ustavo. Upravno sodišče se je strinjalo z navedbami tožnika v tožbi, da sta določbi prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF v nasprotju s 155. členom ustave, ker je menilo, da imata učinek za nazaj. Vendar pa ustavno sodišče navedenemu stališču ni sledilo in je z zgoraj citirano odločbo odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z ustavo.

10. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Iz navedenih razlogov je moralo sodišče tožbo zavrniti, skladno s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožbenih navedb, ki se nanašajo na tožnikovo socialno stanje, pa v tem postopku, ki temelji na odločitvi, da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka, ni moglo upoštevati.