Administrative court dismisses request for procedure renewal based on new facts or evidence regarding building permits.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Stranka lahko uspe s predlogom za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, če verjetno izkaže obstoj novih dejstev ali dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z drugimi že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Uporaba materialnega prava torej ne more pomeniti obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351155/2012/24 z dne 28. 11. 2012. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem se je skliceval na nezakonitost Obvezne razlage Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za naselje Muta v Občini Muta. Tožnik navaja še, da je sporna izdelana projektna dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja, upravni organ pa bi moral iti na kraj črne gradnje in dejansko ugotoviti pravo stanje in preveriti, kolikšen je stari objekt, kolikšna je črnogradnja in kaj želi investitorka dograditi. Upravni organ zaključuje, da tožnik v predlogu za obnovo postopka ni navedel novih dejstev, saj je bila pravna podlaga za odločanje tožniku znana že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Tudi s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja je bil tožnik seznanjen že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, tožnikove navedbe pa so bile obravnavane v pritožbi zoper izdano gradbeno dovoljenje. Tožnik upravnega spora v predmetni zadevi ni sprožil. Upravni organ je ugotovil, da tožnik ni navajal nobenega novega dokaza, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve, okoliščin, zaradi katerih je predlagal obnovo postopka, pa ni mogoče šteti za obnovitveni razlog po 260. členu ZUP, zato je predlog za obnovo postopka s sklicevanjem na 267. člen ZUP zavrgel.

Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ pojasnjuje, da je predlog za obnovo postopka izredno pravno sredstvo, njegova upravičenost pa je vezana na obstoj zakonsko določenih razlogov. Obvezna razlaga Odloka o PUP je bila uporabljena kot podlaga za odločanje v zvezi z zahtevkom za izdajo gradbenega dovoljenja, gre torej za uporabo materialnega predpisa, morebitna napačna uporaba materialnega predpisa pa ni razlog za obnovo postopka. Vsi tožnikovi ugovori so bili že obravnavani v pritožbenem postopku, zato jih ni mogoče obravnavati kot razloge za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP. Glede na to, je prvostopni organ tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je bila Obvezna razlaga Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za naselje Muta razveljavljena, v nadaljevanju pa se sklicuje na razloge za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ki jih določa drugi odstavek 274. člena ZUP. Navaja, da se bo z izdanim gradbenim dovoljenjem omogočilo izvajanje kmetijske dejavnosti v centru Mute, kar se ne dogaja že več kot petdeset let. Po njegovem mnenju je izpodbijana odločba v nasprotju sama s seboj ter predlaga njeno odpravo, sodišče pa naj predlogu za obnovo postopka ugodi oziroma podredno zadevo vrne v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Tožnik je dne 25. 4. 2013 vložil predlog za obnovo postopka, v katerem je bilo izdano predmetno gradbeno dovoljenje, v njem pa navaja, da le-tega vlaga na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. Zatrjuje, da se investitorka na svojem zemljišču ukvarja s kmetijstvom, čeprav na tem območju kmetijska dejavnost ni dopustna. Gradbeno dovoljenje je po njegovem mnenju izdano v nasprotju z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za naselje Muta v Občini Muta, zato predlaga obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

1. točka 260. člena ZUP določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti ali je ta dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (267. člen ZUP).

Sodišče se strinja z zaključkom upravnih organov, da v predmetni zadevi pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni. Stranka lahko uspe s predlogom za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, če verjetno izkaže obstoj novih dejstev ali dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z drugimi že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Kot sta tožniku pojasnila že upravna organa, uporaba materialnega prava ne more pomeniti obnovitvenega razloga, tožnik pa tudi nobenega drugega novega dejstva ali dokaza ne navaja. Vse druge okoliščine, ki jih navaja, so bile namreč že obravnavane v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.