Supreme Court rejects appeal on unjust enrichment regarding deposit return when seller abandons sale due to third-party litigation.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Sodišči druge in prve stopnje sta v celoti pravilno uporabili materialno pravo in nista odstopili od siceršnje sodne prakse višjih sodišč in Vrhovnega sodišča.

Po navedenem je Vrhovno sodišče zaradi neobstoja pogojev iz 367.a člena ZPP predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca ugodilo in slednjemu naložilo plačilo 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2010 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zoper drugo toženko pa je zavrnilo

ter odločilo še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da prodajna pogodba ni bila

sklenjena iz razlogov na strani prvega toženca, saj stanovanje spada v skupno premoženje prvega toženca in njegove žene. Prvi toženec pa bi to moral in mogel vedeti, saj je bilo predmetno stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, prvi toženec pa v pravdi zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja ni ugovarjal, da stanovanje ne spada v skupno premoženje. Zaradi navedenega bi prvi toženec moral in mogel vedeti, da lahko z njim razpolaga le v soglasju s svojo ženo ter da slednja lahko zahteva ugotovitev, da stanovanje spada v skupno premoženje, zato je na podlagi drugega odstavka 65. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžan vrniti dvojno aro. Glede druge toženke pa je obrazložilo, da kot posrednica ni bila pogodbena stranka, zato ni odgovorna za vrnitev are, čeprav je bila ara nakazana na njen račun. Ne glede na to, da je prvi toženec naložil drugi toženki, da prejeto aro vrne tožnici, gre v tem primeru za njuno notranje razmerje. Zakaj druga toženka zadržuje prejeto aro, pa je za odločitev v tej zadevi povsem nepomembno. Tako bi do zatrjevane neupravičene obogatitve druge toženke lahko prišlo le v razmerju med prvim tožencem in drugo toženko.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se je nanašala nanj (prvi in drugi odstavek izreka), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem pa se je nanašala na drugo toženko (tretji in četrti odstavek izreka), pa je zaradi odsotnosti pravnega interesa zavrglo. Glede utemeljenosti zahtevka zoper prvega toženca je v celoti sledilo razlogom sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje vlaga prvi toženec predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednji vprašanji: (1) ali je toženec kot prodajalec dolžan tožnici kot kupki vrniti dvojno aro v primeru, ko toženec odstopi od nameravane prodaje iz razloga na strani tretje osebe (svoje bivše žene), ki je zunaj njegove pravne sfere (ob trdnem prepričanju toženca, da stvar nima pravne narave skupnega premoženja), ker nihče nima vpliva na to, kdaj je zoper njega vložena tožba, ki ima za posledico vpis zaznambe spora na nepremičnini, ki je predmet nameravane prodaje; (2) ali je toženec kot prodajalec dolžan tožnici kot kupki vrniti aro tudi v primeru, ko prejeto aro toženčev nepremičninski posrednik na podlagi nične medsebojne pogodbe o posredovanju pri prometu z nepremičninami nezakonito zadržuje in je noče izročiti niti svoji pogodbeni stranki oziroma tožencu, niti tožnici, od katere je prejel aro za račun toženca. Izpodbijana odločitev odstopa od siceršnje sodne prakse višjih sodišč in Vrhovnega sodišča(1) oziroma sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna ali še ne obstaja. Vztraja, da ni prišlo do sklenitve prodajne pogodbe iz razlogov na njegovi strani, pač pa iz razlogov na strani tretje osebe, njegove bivše žene, za katero pa ne odgovarja, niti njenih dejanj ni mogel pričakovati, še posebej zato, ker je bil vse do vložitve tožbe prepričan, da je predmetno stanovanje njegovo posebno premoženje. Sodišče bi moralo primarno uporabiti 5. člen predpogodbe, nato pa tudi 240. in 153. člen OZ. Prav tako bi moralo upoštevati sodno prakso višjih sodišč, ki so že večkrat zavzela stališče, da se je odgovornosti mogoče razbremeniti, če je vzrok za kršitev pogodbe dogodek oziroma ravnanje tretjega, ki je zunaj sfere toženca, oziroma ravnanje druge pogodbene stranke ali drug vzrok iz njene sfere. Nadalje vztraja, da bi prejeto aro morala vrniti druga toženka, ki jo nezakonito zadržuje. Druga toženka namreč v nasprotju z 5. členom Zakona o nepremičninskem posredovanju zadržuje bistveno višja sredstva, kot je najvišja dovoljena provizija. Tudi sicer pa ni podala trditev v smeri ugovora pobota, niti ga ni dokazala. Ker druga toženka ni nakazala prejete are prvemu tožencu in ker je prvi toženec naložil drugi toženki, da prejeto aro vrne tožnici, nedvomno obstoji pravno razmerje med tožnico in drugo toženko na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi

odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodišči

druge in prve stopnje sta v celoti pravilno uporabili materialno pravo in nista odstopili od ustaljene sodne prakse višjih sodišč in Vrhovnega sodišča.

Po navedenem je Vrhovno sodišče zaradi neobstoja pogojev iz 367.a člena ZPP predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Priloži naslednje sodne odločbe: VSL II Cp 507/2011, VSL II Cp 2153/2010, VSL II Cp 3802/2010, VSL II Cp 750/2010, VSL I Cpg 129/2010, VSL II Cp 204/2010, VSK Cp 51/2009, II Ips 577/2006.