Supreme Court dismisses review application regarding damages for death of step-brother under Slovenian Obligations Act.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's request for permission to appeal a final judgment denying damages for mental suffering caused by the death of a step-brother. The applicant argued that a lasting cohabitation existed between him and the deceased, citing their daily contact and shared holidays, which should have entitled him to compensation under Article 180 of the Obligations Act. The court held that the lower courts correctly applied the law by finding no such cohabitation, emphasizing that a person can only have one lasting cohabitation and that the deceased's remarriage further negated the applicant's claim.
Legislator headnote
AI generatedArticle 179, Article 180 of the Obligations Act; A person can only have one lasting cohabitation, and the existence of such a relationship with a deceased person does not automatically grant damages to others who lived together.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Predlog se zavrne.
[JEDRO]
Življenjska skupnost je pojmovno lahko le ena.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nematerialno škodo za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega.
2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije zaradi zmotne uporabe materialnega prava, saj sta sodišči druge in prve stopnje napačno presodili, ali je v konkretnem primeru obstajala trajnejša življenjska skupnost med tožnikom in njegovim pokojnim polbratom, ki bi opravičevala odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (179. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ, v povezavi s tretjim odstavkom 180. člena OZ). Višja sodišča posrednim oškodovancem v podobnih situacijah priznavajo pravico do denarne odškodnine, zaradi česar tožniku ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic ter pravica do enakosti pred zakonom (14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije). Iz ugotovitev sodišč izhaja, da sta bila tožnik in pokojni brat vsakodnevno v stikih, da sta praznike in dopuste preživljala skupaj, pokojnik pa je bil tudi tožnikov svetovalec. Sodišče je restriktivno ter v nasprotju z namenom določbe, razlagalo tretji odstavek 180. člena OZ. Lokacijsko povezano bivanje je odločilen, konstitutiven element trajnejše življenjske skupnosti (VSL III Cp 3050/2010). Tožnikov pokojni brat pa se je tudi razvezal, zato je bil na primarno družino navezan še toliko bolj (VSK Cp 1201/2009 in II Ips 620/2006). Navedenega dejstva sodišči nista upoštevali in ovrednotili. Predlagatelj izpostavi še odločbi VSK Cp 1201/2009 in VSL Cp 3355/2012 ter opozori na neenotnost sodne prakse oziroma na dejstvo, da ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki bi se opredelila do vprašanja, ali odškodnina v primeru smrti brata (ne) gre tistim posrednim oškodovancem, ki so si ustvarili svoje družine.
4. Predlog ni utemeljen.
5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zaradi česar je Vrhovno sodišče predlog tožeče stranke zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP). Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je življenjska skupnost pojmovno lahko le ena(1) in tudi konkretna odločitev je skladna s tako prakso Vrhovnega sodišča.
---.---
Op. št. (1): Sodba VS RS II Ips 79/97. Smiselno enako tudi II Ips 406/2007, II Ips 478/2003, II Ips 620/2006.