Court allows appeal, revoking lower court for misapplying contractual liability instead of tort liability in driving training case.

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Kadar je škodni dogodek povezan s predhodnim pogodbenim razmerjem med oškodovancem in domnevnim povzročiteljem škode je potrebno izhajati iz pogodbene odškodninske odgovornosti (členi od 239 do 246 OZ). Pravdni stranki sta nedvomno bili v pogodbenem razmerju, saj se je toženec zavezal, da bo tožnika usposabljal za pridobitev vozniškega dovoljena kategorije A, tožnik pa se je zavezal, da mu bo za to plačal. Šlo je za obligacijo prizadevanja. Tudi pri pogodbeni odškodninski obveznosti pa morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, ki je v tem primeru kršitev pogodbe, škoda, vzročna zveza in odgovornost, pri čemer se domnevni oškodovalec ne more razbremeniti odgovornosti z dokazovanjem, da je škoda nastala kljub njegovemu skrbnemu ravnanju (krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti), ampak zgolj na podlagi ekskulpacijskega razloga po 240. členu OZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da nista podani ne objektivna ne krivdna odgovornost, saj je bil za padec v celoti odgovoren tožnik sam zaradi nepravilnega ravnanja z motorjem ob izvajanju predpisane vaje, toženčev delavec – inštruktor pa ni z ničemer ravnal v nasprotju s pravili stroke in prakso, vaja, ki jo je tožnik moral izvesti, pa je bila potrebna in skladna s Pravilnikom o vozniškem izpitu. Po navedenem pravilniku izpitna komisija tudi preverja usposobljenost kandidatov za vožnjo vozila v vseh vremenskih razmerah. Tožnik pa tudi ni uspel dokazati, da bi bila sprednja guma motornega vozila hibna.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost toženca v celoti, zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in pravdnih stroškov pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da je motorno kolo nevarna stvar, za škodo, ki jo nevarna stvar povzroči, pa objektivno odgovarja imetnik nevarne stvari (150. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)), t.j. toženec kot lastnik motornega kolesa. Toženec bi se lahko eskulpiral zgolj, če bi dokazal, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika kot oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ), vendar toženec ni podal niti zadostne trditvene podlage. Učence, ki se usposabljajo za voznike motornih vozil, je potrebno obravnavati kot podaljšano roko inštruktorja. Inštruktor zato šteje za voznika, zato on odgovarja za vsakršno ravnanje učenca, ki ne ustreza tisti stopnji skrbnosti, ki se zahteva od voznika.(1) Ker učenec ne odgovarja za svoje ravnanje, je izključen tudi njegov prispevek k nastanku škode.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in spremeni sodba sodišča druge stopnje tako, da se tožnikova pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, podredno pa da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. Nasprotuje vzpostavitvi objektivne odškodninske odgovornosti, saj motorno kolo ne more biti nevarna stvar tudi v razmerju do samega voznika. Tudi če bi šlo za objektivno odgovornost, pa je potrebno tožnika šteti za imetnika nevarne stvari. Objektivna odgovornost tudi ni podana, ker je bilo ugotovljeno, da toženec nepravilnega ravnanja tožnika (premočnega in predolgega stiska zavore) ni mogel pričakovati in tudi ne preprečiti, neutemeljene pa so tudi navedbe, da toženec s tem v zvezi ni podal zadostne trditvene podlage. Nasprotuje tudi obrazložitvi sodišča druge stopnje, da je učenec zgolj podaljšana roka inštruktorja, zato ne odgovarja za svoje dejanje, niti ni mogoče govoriti o njegovem soprispevku, saj to velja le v

odnosu do tretjih, ne pa do samega voznika. Meni, da je temelj presoje lahko zgolj krivdna odgovornost in se pri tem sklicuje na 154. člen OZ, ki pa prav tako ni podana, saj je za padec v celoti kriv tožnik sam zaradi nepravilnega

ravnanja z motorjem, tožencu pa ni mogoče očitati kakršnega koli nestrokovnega ravnanja.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki pa nanjo ni odgovoril.

5. Revizija je utemeljena.

6. Kadar je škodni dogodek povezan s predhodnim pogodbenim razmerjem med oškodovancem in domnevnim povzročiteljem škode je potrebno izhajati iz pogodbene odškodninske odgovornosti (členi od 239 do 246 OZ). Pravdni stranki sta nedvomno bili v pogodbenem razmerju, saj se je toženec zavezal, da bo tožnika usposabljal za pridobitev vozniškega dovoljena kategorije A, tožnik pa se je zavezal, da mu bo za to plačal. Šlo je za obligacijo prizadevanja. Drugi odstavek 239. člena OZ določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Do povrnitve škode pa upravičuje tudi kršitev pogodbe (ne zgolj neizpolnitev ali zamuda). Na podlagi navedenega izhaja, da je pravno nepomembno, ali gre za krivdno ali objektivno (neposlovno) odškodninsko odgovornost, pač pa je odločilno, ali je toženec pogodbeno odškodninsko odgovoren. Tudi pri pogodbeni odškodninski obveznosti pa morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, ki je v tem primeru kršitev pogodbe, škoda, vzročna zveza in odgovornost, pri čemer se domnevni oškodovalec ne more razbremeniti odgovornosti z dokazovanjem, da je škoda nastala kljub njegovemu skrbnemu ravnanju (krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti), ampak zgolj na podlagi ekskulpacijskega razloga po 240. členu OZ(2).(3)

7. Sodišče druge stopnje se je tudi zmotno sklicevalo na stališče teorije, da je učenec zgolj podaljšana roka voznika – učitelja, zato učitelj odgovarja za vsakršno ravnanje učenca, ki ne ustreza tisti stopnji skrajne skrbnosti, ki se zahteva od voznika, zato odgovarja kot bi dejanje sam storil.(4)

Navedeno drži za škodo, ki jo voznik – učenec povzroči tretjim (drugim udeležencem v prometu). Za povrnitev škode, ki jo učenec sam utrpi med učenjem vožnje, pa je potrebno izhajati iz pogodbenega razmerja med učencem in učiteljem (oz. njegovim delodajalcem), kar terja presojo na temelju pogodbene odškodninske odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je v okviru tožbenih trditev presojalo, ali je toženec oziroma njegov inštruktor ravnal

v nasprotju s pravili stroke in prakso, s čimer je dejansko presojalo, ali je toženec ravnal v nasprotju s pogodbenimi obveznostmi, ni pa sicer svoje odločitve oprlo na določbe o pogodbeni odškodninski odgovornosti. Sodišče druge stopnje pa zaradi zmotnega opiranja na

objektivno (neposlovno) odškodninsko odgovornost ni ugotavljalo, katere so bile toženčeve pogodbene obveznosti (na podlagi

Pravilnika o vozniškem izpitu,

pravil stroke, itd.) in ali jih je toženec prekršil. Sodišče druge stopnje je zato zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje, zato je moralo revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in vrniti zadevo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)).

8. Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju v okviru tožbenih trditev in ugotovljenih dejstev presoditi, ali je toženec prekršil kakšno svojo pogodbeno obveznost ter ali je bila ta kršitev v vzročni zvezi z nastalo škodo. Če bo na navedeni vprašanji odgovorilo pritrdilno, pa bo moralo v okviru trditev toženca in ugotovljenega dejanskega stanja še presoditi, ali je toženca na podlagi 240. člena OZ mogoče razbremeniti odgovornosti. Sodišče druge stopnje zaradi ugoditve pritožbi že iz drugih (kot pojasnjeno zmotnih) razlogov tudi ni odgovorilo na vse pritožbene očitke (9. točka sodbe), in sicer predvsem na tiste v zvezi z očitanimi procesnimi kršitvami, zato bo ob ponovnem sojenju moralo odgovoriti tudi nanje.

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1):

Cigoj, Avtomobilist, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije,

Ljubljana 1982, str. 148-149.

Op. št. (2): Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Op. št. (3): Primerjaj dr. Špelca Mežnar, Pogodbena odškodninska odgovornost v sodobnem obligacijskem pravu, PB št. 4/2013, str. 25-36.

Op. št. (4):

Cigoj, Avtomobilist, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije,

Ljubljana 1982, str. 148-149.