Administrative court dismisses appeal against court rulings as they are not administrative acts subject to administrative litigation.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Tožnica izpodbija sodni odločbi, ki sta bili izdani v postopku o prekršku pred rednim sodiščem. Gre torej za akta, izdana v sodnem postopku. Akta nista bila izdana s strani oblastnega organa, niti v zadevi ne gre za zadevo javnopravnega odločanja, niti ne gre za akt, ki bi bil izdan v postopku izvrševanja javnih pooblastil (v smislu ZUP in ZUS-1).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je na Upravno sodišče RS, oddelek v Celju, vložila tožbo, v kateri izpodbija odločitev Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, št. ZSV 11/2013 z dne 19. 4. 2013, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju, št. PRp 142/2013 z dne 25. 10. 2013. Pojasnila je, zakaj vlaga tožbo in navedla, da je bila odločitev neutemeljena, saj iz izreka obeh sklepov ni razvidno, za katero zadevo. Da gre za določen dohodek sklepa zgolj po datumih. Vztraja pri tem, da ni kriva očitanih dejanj in navaja, da bi bilo potrebno v zadevah njo obravnavati kot oškodovanko.

2. Sodišče je z vloženo tožbo, na podlagi določbe 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), seznanilo toženo stranko, Višje sodišče v Celju, ki je dne 23. 12. 2013 sodišču poslalo dopis, v katerem je pojasnilo, da sta bili obe odločbi izdani v postopku o prekršku pred rednim sodiščem. Taki odločbi se lahko izpodbijata le z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi po določbah ZP-1 in z ustavno pritožbo. Upravni spor, v katerem je tožnica predlagala odpravo obeh odločb pa je nadaljevanje upravnega postopka, zato ocenjuje, da v upravnem sporu sploh ni podlage za presojo take tožbe in da jo je potrebno zavreči.

3. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

4. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1, je predmet izpodbijanja v upravnem sporu dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt opredeljuje ZUS-1 v drugem odstavku 2. člena kot upravno odločbo in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanje upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Skladno s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

5. V konkretnem upravnem sporu tožnik izpodbija odločitev Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, št. ZSV 11/2013 z dne 19. 4. 2013 v zvezi s Sklepom Višjega sodišča v Celju, št. 142/2013 z dne 25. 10. 2013. Ker tožnica s tožbo zahteva odpravo prej navedenih aktov, je v zadevi ključnega pomena ugotovitev, ali ima ta akt naravo dokončnega posamičnega akta, o katerega zakonitosti odloča sodišče v upravnem sporu (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). ZUS-1 v določbi drugega odstavka 2. člena kot upravni akt po tem zakonu šteje dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Sodišče ugotavlja, da tožnik izpodbija akta izdana v sodnem postopku, torej ju je izdal organ, ki ni oblastni organ, niti v zadevi ne gre za zadevo javnopravnega odločanja, niti ne gre za akt, ki bi bil izdan v postopku izvrševanja javnih pooblastil (v smislu ZUP in ZUS-1).

6. Ker torej izpodbijana akta nista upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, torej nista akta, ki bi ju bilo mogoče na podlagi prej citiranih določb ZUS-1 izpodbijati v upravnem sporu, je moralo sodišče tožbo, na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.