Appeal dismissed; EU law uncertainty cannot prove irreparable harm for interim relief under ZUS-1.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Z verjetno spremembo zakonodaje EU ni mogoče izkazati težko popravljive škode. Bodoča negotova zakonodaja na že sprejete dokončne odločbe in na dolžnost njihovega izvrševanja nima nikakršnega vpliva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) vložila skupaj s tožbo zoper odločbo RS, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje, OE Koper, Izpostava Postojna, št. 06117-164/2012 z dne 19. 5. 2012. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje tožniku kot upravljavcu obstoječe naprave za proizvodnjo lesnih kompozitov naložil, da mora prilagoditi obratovanje obstoječe naprave za proizvodnjo lesnih kompozitov iz odvoda sušilnika I. stopnje z oznako Z1 in iz odvoda sušilnika II. stopnje z oznako Z2, predpisanim mejnim vrednostim emisije snovi v roku do 31. 5. 2013. Tožena stranka je pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnila z odločbo, št. 0618-31/2012/3 z dne 12. 2. 2014.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni verjetno izkazal težko popravljive škode.

3. Zoper navedeni sklep prvostopenjskega sodišča vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne drži očitek o pavšalnosti navedb v zvezi z (EU) zakonodajo, ki se pripravlja, saj se je skliceval na osnutek referenčnega dokumenta BAT, katerega izsek je tudi priložil. Z ukrepom prilagoditve mejnim emisijskim vrednostim je prisiljen posegati v svojo zasebno lastnino predčasno, pred uskladitvijo vrednosti na ravni Evropske unije. To pa predstavlja težko nadomestljivo škodo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zatrjevanega posega v njegove ustavne pravice do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude. Naloženi ukrep je z vidika ureditve EU, ki je v pripravi, pretiran, preuranjen, nesorazmeren in nesmotrn. Če bi bila tožeča stranka prisiljena izvršiti izpodbijano odločbo in za to investirati sredstva, bi v primeru kasnejšega zvišanja vrednosti tak ukrep predstavljal neupravičen poseg v njeno zasebno lastnino. Glede (ne)obrazloženosti težko nadomestljive škode navaja, da je predlagal zaslišanje več prič in postavitev izvedenca ustrezne tehnične stroke, ki bi lahko pojasnil tehnično in finančno zahtevnost takega ukrepa. Nasprotuje trditvi sodišča, da zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe ni možno zaradi varovanja javne koristi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za začasno zadržanje izvršitve odločbe obravnavalo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev dokončnega upravnega akta. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, izkazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, do katere naj bi prišlo z izvršitvijo izpodbijanega akta, ni izkazala. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

9. Po ustaljeni upravno-sodni praksi (npr. sklepi I Up 326/2008 z dne 17. 7. 2008, I UP 144/2011 z dne 31. 3. 2011, I Up 468/2012 z dne 18. 10. 2012) materialna škoda sama po sebi, ne da bi tožnik izkazal tudi svojo neposredno ogroženost zaradi te škode, ne pomeni težko popravljive škode.

10. V obravnavanem primeru pa tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe niti okvirno ni določil in opredelil višine škode, ki bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe, posledično pa ni navedel nobenih dejstev ali okoliščin glede popravljivosti take škode - kaj bi torej izvršitev odločbe v finančnem ali kakšnem drugem smislu predstavljala za obstoj ali delovanje podjetja.

11. Zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Kot je že bilo navedeno, mora stranka že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje višino in nastanek škode. Zato v postopku odločanja o začasni odredbi sodišče praviloma ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze. Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati predlagane priče in postaviti izvedenca, da bi tako ugotovilo višino škode ter njeno težko popravljivost. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da mora stranka v zahtevi izkazati izpolnjevanje zakonskih pogojev, od sodišča pa zaradi narave postopka ne more zahtevati izvedbe dokazov, ki bi potrdili (ali ovrgli) zatrjevano verjetnost nastanka težko popravljive škode (na primer sklepi I Up 358/2010, I Up 22/2008, I Up 12/2008).

12. Tožnik je težko popravljivo škodo utemeljeval z „verjetno“ spremembo zakonodaje Evropske unije, ki naj bi zvišala mejne vrednosti dovoljenih izpustov, s tem pa bi se že približal v inšpekcijskem postopku ugotovljenim vrednostim izpustov tožeče stranke. S takimi navedbami tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče uspešno izkazovati težko popravljive škode, saj se nanaša na bodoč negotovo zakonodajo, ki na že sprejete dokončne odločbe in na dolžnost njihovega izvrševanja nima nikakršnega vpliva.

13. Sodišče prve stopnje se izrecno res ni opredelilo do navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe glede posega v ustavni pravici (do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude), kar pa v obravnavanem primeru ne predstavlja take procesne kršitve, zaradi katere bi bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti. To pa zato, ker navedbe v zahtevi niso jasno in smiselno obrazložene. Ni namreč navedeno, zakaj naj bi v obravnavanem primeru izvršitev izvršljive inšpekcijske odločbe predstavljala zatrjevani poseg v navedeni ustavni pravici.

14. Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen ZUS-1).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.