Appeal dismissed for asylum seekers who abandoned the asylum center, lacking legal interest per ZPP 346(1).

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Ker tožniki očitno nimajo namena prositi oziroma počakati na konec postopka mednarodne zaščite, saj so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili, ter so s tem kršili svoje obveznosti po ZMZ, je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa njihovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, kot nedovoljeno zavrglo. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP, pritožba namreč ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo, št. 2142-136/2012/9 (1312-07) z dne 29. 3. 2013, s katero je tožena stranka zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Zoper navedeno sodbo so tožniki po svojem pooblaščencu vložili pravočasno pritožbo.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Iz dopisa tožene stranke z dne 12. 2. 2014, ki se nahaja v sodnem spisu, izhaja, da so tožniki samovoljno zapustili azilni dom v Ljubljani, zaradi česar so bili 3. 2. 2014 izbrisani iz evidence. Tudi do priprave obvestila se v azilni dom niso vrnili, tožena stranka pa ne ve, kje se tožniki nahajajo.

5. Iz Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in njegovih posameznih določb izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave.

6. Po določbi 80. člena ZMZ ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v 3 dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (tretja alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ), se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 50. člena ZMZ).

7. ZMZ izrecno ureja samo primere, kadar prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku (do izdaje odločbe), ne pa tudi, kadar prosilec samovoljno zapusti azilni dom (in bi se posledično njegova prošnja štela za umaknjeno) po izdaji upravne odločbe, s katero se je odločilo o njegovi prošnji, ali po izdaji sodbe, s katero se je odločilo o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke. Vendar to po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni, da bi prvostopenjsko sodišče (ali Vrhovno sodišče), v primeru izpolnjenosti pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje (ali po izdaji sodbe na prvi stopnji), moralo meritorno obravnavati tožbo (ali pritožbo) zoper tako odločbo (ali sodbo), saj v prejšnji točki te obrazložitve navedene obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012).

8. Tožniki so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili, zato so bili dne 3. 2. 2014 izbrisani iz evidence. Tožniki so z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazali, da nimajo interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo tožniki izpodbijajo s tožbo, o kateri je odločilo prvostopenjsko sodišče, očitno ne posega več v njihove pravice, ki so jo uveljavljali v prošnji za mednarodno zaščito.

9. Enako stališče kot v obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče sprejelo v več svojih sklepih, npr. I Up 92/2013, I Up 476/2012 in I Up 470/2012.

10. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavrglo ustavne pritožbe prosilcev, kadar so ti samovoljno zapustili center za tujce (na primer sklepi Up-555/07, Up-1440/06 in Up-1599/06, Up-3936/07, primerjaj tudi 7. točko obrazložitve odločbe Up-1136/11). V odločbi Up-3936/07 je Ustavno sodišče tudi navedlo: „da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon,... in ker so pritožniki azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v 3 dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji“.

11. Ker tudi v tem primeru tožniki očitno nimajo namena prositi oziroma počakati na konec postopka mednarodne zaščite, saj so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili, ter so s tem kršili svoje obveznosti po ZMZ, je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa njihovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, kot nedovoljeno zavrglo. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP, pritožba namreč ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

12. Taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo Sveta 2005/85/ES, ki v šestem odstavku 39. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil ali odstopil od pravnega sredstva iz odstavka 1, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.