Appeal dismissed; bank guarantee independence not proven, insolvency proceeding does not affect secured claims.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Vse bančne garancije niso neakcesorne narave. Osnovna oblika posla, urejena v 1083. členu ZOR, je od temeljnega posla odvisna – akcesorna. Neodvisno bančno garancijo pa ZOR ureja v 1087. členu kot garancijo “brez ugovora“ ali “na prvi poziv“. Izdajatelj bančne garancije torej lahko izda neodvisno ali odvisno bančno garancijo.

V skladu z določbo drugega odstavka 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za zavarovane in prednostne terjatve ter izločitvene pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, na podlagi katere naj bi dolžnikovi dolžnici prepovedalo izplačati v predlogu navedene zneske na podlagi bančnih garancij. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljijo s stališčem, da mora garant izpolniti obveznost ne glede na to, ali so obveznosti iz temeljnega posla izpolnjene, ker bančna garancija pomeni abstrakten način zavarovanja terjatev. V izjemnih primerih bi sodišče prve stopnje sicer dopustilo poseg v abstraktno naravo bančne garancije, na primer, če bi šlo za zlorabo bančne garancije ali za njeno zvijačno unovčenje, vendar sodišče opozarja, da upnik ni navajal niti dokazoval, da bi druga dolžnica zavestno zlorabljala bančno garancijo.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje upnica. Poudarja, da so njene terjatve do drugega dolžnika višje od terjatev drugega dolžnika do upnice. Dodaja, da drugi dolžnik že dolgo prodaja na slovenskem trgu, tako da so mu dobro poznani predpisi, torej tudi določila insolventne zakonodaje. Seznanjen je torej s pravnimi posledicami oz. učinki uvedbe postopka prisilne poravnave na medsebojne terjatve. Predstavniki dolžnika so se na dan, ko je bil uveden postopek prisilne poravnave, najavili na sestanek pri upnici in napovedali unovčitev bančne garancije, ne glede na pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave. Takšno ravnanje, glede na to, da se terjatve štejejo za pobotane z dnem uvedbe postopka prisilne poravnave, je nedvomno zloraba.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stališče sodišča prve stopnje, da je bančna garancija neakcesoren pravni posel, je materialnopravno vprašljivo. Vse bančne garancije niso neakcesorne narave. Osnovna oblika posla, urejena v 1083. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), je, celo nasprotno, od temeljnega posla odvisna – akcesorna. Neodvisno bančno garancijo pa ZOR ureja v 1087. členu kot garancijo “brez ugovora“ ali “na prvi poziv“. Izdajatelj bančne garancije torej lahko izda neodvisno ali odvisno bančno garancijo. Če želi izdati neodvisno bančno garancijo, mora takšno voljo jasno izraziti (1). Kadar je pogoj za izplačilo zneska na podlagi bančne garancije neizpolnitev obveznosti določene tretje osebe, ne gre za neodvisno (neakcesorno) garancijo, ampak za garancijo, ki je od temeljnega posla odvisna (2). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pritožbeno sodišče ne more ugotoviti, kakšna bančna garancija je bila v obravnavani zadevi izdana, saj sodišče zaradi materialnopravnega izhodišča, da je bančna garancija vselej neodvisna, teh dejstev sploh ni ugotavljalo. Glede na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pa se to vprašanje v obravnavani zadevi izkaže kot nepomembno.

5. Odločitev sodišča prve stopnje o predlogu za začasno odredbo je namreč pravilna iz drugih materialnopravnih razlogov.

6. Edini razlog, zaradi katerega upnik meni, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, je ta, da se je nad njim začel postopek prisilne poravnave, ki naj bi vplival na z bančno garancijo zavarovan dolg. Takšno stališče pa je materialnopravno zmotno. V skladu z določbo drugega odstavka 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za zavarovane in prednostne terjatve ter izločitvene pravice. Terjatev, zavarovana z bančno garancijo, je terjatev, katere usodo ureja omenjena določba. Razloga, da bi začetek postopka prisilne poravnave utemeljeval izdajo začasne odredbe, ki bi banki prepovedovala izplačilo zneska na podlagi bančne garancije, torej ni.

7. Ker upnik drugih razlogov za izdajo začasne odredbe ni navajal, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, podan pa tudi ni kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

(1) V. Kranjec v Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, 2004, str. 1256.

(2) Ibidem, str. 1240.