Appeal dismissed; failure to pay court fees before withdrawal constitutes withdrawal without creditor consent.

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

[JEDRO]

Umik predloga po vložitvi dolžnikovega ugovora, torej, ko se je pravda med strankama že začela, se upošteva kot umik tožbe, h kateremu je treba pridobiti tudi soglasje dolžnika.

Za odločanje o stroških postopka v konkretnem postopku je bistveno, da do (fikcije) umika ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka, pač pa zato, ker tožnica zahtevanega doplačila sodne takse ni poravnala v predpisanem roku. Ne glede na to, da je po nastanku taksne obveznosti tudi izrecno podala umik tožbe (predloga za izvršbo) na podlagi izpolnitve zahtevka s strani toženke, je bila v vsakem primeru dolžna doplačati zahtevano sodno takso; ker pa tega ni storila, je dolžna nositi stroškovne posledice svoje odločitve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 92103/2013 z dne 5. 6. 2013 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se postopek ustavi (1. točka izreka), pri čemer je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v znesku 70,96 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper 2. odstavek izreka izpodbijanega sklepa je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, 2. odstavek izreka izpodbijanega sklepa razveljavi in odloči, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni po prejemu odločbe pritožbenega sodišča povrniti sodno takso za pritožbo.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru se je postopek začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 5. 6. 2013. Po ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi z dne 5. 6. 2013 je izvršilno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku Okrožno sodišče v Ljubljani. Kot izhaja iz podatkov spisa (list. št. 38), je tožnica dne 24. 9. 2013 pri izvršilnem sodišču podala umik predloga za izvršbo, ker je toženka poravnala glavnico in stroške predmetnega postopka. Sodišče prve stopnje je umik v rednem pravdnem postopku prejelo dne 2. 10. 2013 (list. št. 37), pred tem (dne 25. 9. 2013) pa je tožnico že pozvalo k doplačilu sodne takse za redni postopek po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 66,00 EUR. Ker tožnica zahtevane sodne takse (v predpisanem roku) ni plačala, je sodišče prve stopnje v skladu s 3. odstavkom 105.a člena v zvezi s 3. odstavkom 188. člena ZPP izdalo izpodbijani sklep.

6. Po 1. odstavku 458. člena ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica sodne takse za redni postopek ni plačala v roku, ki ji ga je s plačilnim nalogom določilo sodišče prve stopnje; ker pa niso bili podani niti pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje v skladu s 3. odstavkom 105. a člena ZPP štelo, da je tožnica tožbo umaknila. Posledično je pravilno ustavilo postopek in tožnici naložilo, da na podlagi 158. člena ZPP, ki se uporablja tudi v primeru, ko ne pride do izrecnega umika tožbe, toženki povrne njene stroške postopka (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 48). Ker iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ne izhaja, da je tožnica v postopku podala tudi izrecen umik izvršilnega predloga oziroma tožbe zaradi izpolnitve zahtevka s strani toženke, kar tožnica navaja v pritožbi, prav tako pa izhaja iz siceršnjih podatkov spisa, te ugotovitve pritožbeno sodišče ne sme in ni dolžno upoštevati. Glede na ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje je odločitev sodišča prve stopnje tako materialnopravno gledano povsem pravilna.

7. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da taksna obveznost za pravdni postopek, če je pred njim tekel postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, nastane, ko prispe spis k pristojnemu sodišču, pred katerim bo tekel pravdni postopek (2. točka 1. odstavka 5. člena ZST-1). Obveznost tožnice za plačilo taksne obveznosti za redni postopek je v konkretnem primeru nastala tistega dne, ko je spis prispel na Okrožno sodišče v Ljubljani, to je dne 4. 9. 2013. Pritožbeno sodišče poudarja, da je taksna obveznost doplačila sodne takse za redni postopek tako nastala pred umikom izvršilnega predloga oziroma tožbe s strani tožnice dne 24. 9. 2013. Tudi sicer se umik predloga po vložitvi dolžnikovega ugovora, torej, ko se je pravda med strankama že začela, upošteva kot umik tožbe po 1. odstavku 441. člena ZPP, h kateremu je treba pridobiti tudi soglasje dolžnika (toženke) (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 698, odločba Ustavnega sodišča Up-1273/07 z dne 22. 05. 2008 in sodna praksa npr. VSK sklep II Ip 64/2009, VSK sklep II Ip 744/2009, III Ips 200/2008 z dne 22. 09. 2009, VSL sklep II Cpg 409/2011 z dne 19. 5. 2011 itd.).

8. Odločitev prvostopenjskega sodišča o naložitvi dodatne taksne obveznosti tožnici se tako tudi sicer izkaže kot pravilna, saj se umik v konkretni zadevi glede na zgoraj navedeno šteje kot umik tožbe v pravdnem postopku, obveznost plačila dodatne takse za tožečo stranko pa je nastala v trenutku, ko je prvostopenjsko sodišče prejelo predmetni spis, torej dne 4. 9. 2013. Ker tožnica sama priznava, da zahtevane sodne takse ni plačala, je pritožbeno sodišče mnenja, da je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep o umiku tožbe na podlagi 3. odstavka 105.a člena ZPP, kar tudi ni predmet pritožbenega izpodbijanja. Posledično pa je tudi pravilno uporabilo 158. člen ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Za odločanje o stroških postopka v konkretnem postopku je namreč bistveno, da do (fikcije) umika ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka, pač pa zato, ker tožnica zahtevanega doplačila sodne takse ni poravnala v predpisanem roku. Ne glede na to, da je po nastanku taksne obveznosti tudi izrecno podala umik tožbe (predloga za izvršbo) na podlagi izpolnitve zahtevka s strani toženke, je bila v vsakem primeru dolžna doplačati zahtevano sodno takso; ker pa tega ni storila, je dolžna nositi stroškovne posledice svoje odločitve.

9. Glede na navedeno je torej odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, sama nosi strošek sodne takse za pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

11. O pritožbi zoper sklep je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.