Appeal dismissed; partial performance of debt does not constitute small value transfer under insolvency law.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožeča stranka je sicer trdila, da naj bi tožena stranka prejela dolžnikovo (torej njeno) premoženje za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti. Vendar pa cena, ki presega polovično ceno ocenjene tržne vrednosti vozil, kot jo zatrjuje tožeča stranka, ne predstavlja majhne vrednosti vozil, saj je majhna vrednost v smislu navedene določbe le simbolična vrednost vozil, o čemer pa v danem primeru ni mogoče govoriti.

Tožbeni zahtevek na vrnitev premičnin oziroma plačilo vrednosti blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe, nastane šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja, saj ima šele izguba učinka izpodbitnega dejanja v razmerju med pravdnima strankama za posledico nastanek povračilne obveznosti tožene stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavil dogovor, sklenjen v začetku marca 2011, s katerim je tožeča stranka toženi stranki odsvojila premičnini: dostavno tovorno vozilo M. 4x4, reg. št. x, invent. št. x, ident. št. x ter delovno vozilo – avtožerjav, reg. št. x, invent. št. x, ident. št. x ter učinek prenosa lastninske pravice z izročitvijo teh premičnin (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka v primeru, da vrnitev premičnin, opredeljenih v 1. točki izreka ni mogoča, plačati vrednost blaga po cenah na dan izdaje sodne odločbe, vendar najmanj znesek 6.312,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2011 dalje do plačila (2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki nadomestilo za neupravičeno uporabo zgoraj navedenih premičnin in sicer v višini 8,00 EUR na dan za čas od 30. 9. 2011 do dneva dejanskega vračila premičnin (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki 753,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (4. točka izreka).

2. Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je, da iz dejstev, ki jih zatrjuje, izhaja utemeljenost s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek s trditvami o obstoju dejanskega stanu iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi in solventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Trdila je, da je tožeča stranka brez pravnega temelja odsvojila toženi stranki dostavno vozilo M. za znesek 7.731,00 EUR + DDV ter delovno vozilo – avtožerjav za znesek 1.000,00 EUR + DDV. Tožena stranka je na račun tožeče stranke dne 15. 3. 2011 nakazala zneska v višini 9.277,20 EUR (7.731,00 EUR + DDV) ter 1.200,00 EUR (1.000,00 + DDV). Tržna vrednost navedenih vozil naj bi po cenitvi sodnega izvedenca M. G., ki jo je naročil stečajni upravitelj, znašala 15.043,04 EUR, kar naj bi kazalo, da je bila dogovorjena neobičajna oziroma izredno nizka kupnina, saj ta odstopa skoraj za 50 % od tržne vrednosti teh premičnin. Trdila je, da se je obseg premoženja za poplačilo upnikov v stečajnem postopku nad tožečo stranko zmanjšal za razliko med tržno vrednostjo nepremičnin ter dejansko plačano kupnino po prodajni ceni, to je za znesek 6.312,04 EUR.

7. Po presoji pritožbenega sodišča iz trditev tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, kot ga je postavila. Iz njega namreč izhaja, kot da bi tožeča stranka brezplačno odsvojila vozili, na kateri se nanaša (ne pa, da ju je odsvojila za ceno, ki ne ustreza tržni vrednosti vozil). Takšen tožbeni zahtevek bi ustrezal dejanskemu stanu iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka je sicer trdila, da naj bi tožena stranka prejela dolžnikovo (torej njeno) premoženje za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti. Vendar pa cena, ki presega polovično ceno ocenjene tržne vrednosti vozil, kot jo zatrjuje tožeča stranka, ne predstavlja majhne vrednosti vozil, saj je majhna vrednost v smislu navedene določbe le simbolična vrednost vozil, o čemer pa v danem primeru ni mogoče govoriti.

8. Izpodbojni tožbeni zahtevek tožeče stranke (razviden iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe) torej ni sklepčen.

9. Tožbeni zahtevek na vrnitev premičnin oziroma plačilo vrednosti blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe, nastane šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja, saj ima šele izguba učinka izpodbitnega dejanja v razmerju med pravdnima strankama za posledico nastanek povračilne obveznosti tožene stranke v skladu z 2. točko 278. člena ZFPPIPP. Ker je torej izpodbojnost pravnega dejanja pravna podlaga za uveljavljanje povračilnega zahtevka in ker izpodbojni zahtevek ni utemeljen, ni utemeljen niti povračilni zahtevek (del 1. točke izreka in 2. točka izreka izpodbijane sodbe). Posledično ni utemeljen niti tožbeni zahtevek na plačilo nadomestila za neupravičeno uporabo spornih vozil, zato kakšna posebna obrazložitev prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tega zahtevka niti ni bila potrebna. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v tej smeri tako ni podana.

10. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožnik, pa se nanaša na dejstva, ki glede na ugotovljeno nesklepčnost izpodbojnega tožbenega zahtevka, niso odločilnega pomena.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobenega od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške.