Appeal dismissed; lower court's limited reasoning in small-value debt disputes is legally sufficient.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Standard obrazloženosti je v primeru sporov majhne vrednosti bistveno nižji, kot pa je v primeru drugih sporov.

Tožeča stranka je že v prijavi terjatve zadostila predpisani vsebini prijave terjatve skupaj s predložitvijo listinskih dokazov, zato v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti 4. odstavka 60. člena ZFPPIPP in tožečo stranko bremeniti s stroški pravdnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 3.509,89 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2012 do plačila (I. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo povračilo stroškov tožeče stranke v znesku 240,80 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa naj spremeni II. točko izreka sodbe tako, da tožeči stranki naloži povračilo stroškov tožene stranke. Izrecno je sicer navedla, da se pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ko navaja, da sodišče za svoj zaključek, da je bila terjatev pravočasno prijavljena, ni podalo razlogov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena ZPP), sodba pa se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je nedovoljen pritožbeni razlog, na kar je bila tožena stranka opozorjena tudi v pravnem pouku v izpodbijani sodbi. Višje sodišče zato navedb v zvezi s tem pritožbenim razlogom ni upoštevalo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka vtoževano terjatev priglasila v stečajnem postopku, tožena stranka pa je to terjatev prerekala v postopku preizkusa terjatev. Nadalje je ugotovilo, da so bili sporni obračuni obresti priloženi k prijavi terjatve, iz njih pa je razvidno, za kateri račun je tožeča stranka obračunala obresti, znesek računa, datum zapadlosti računa v plačilo in datum plačila računa. Prav tako je ugotovilo, da je tožeča stranka v pravdi predložila račune, ki so bili plačani z zamudo. Na tako ugotovitev dejanskega stanja je višje sodišče vezano.

7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje za svoj zaključek, da je bila terjatev pravočasno prijavljena, ni podalo razlogov. S tem očitkom uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev pa ni podana. Že zgoraj je višje sodišče poudarilo, da gre za spor majhne vrednosti, v takih sporih pa v skladu s 3. odstavkom 457. člena ZPP obrazložitev že tako ali tako obsega samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev in navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bil odločeno. To pa pomeni, da je standard obrazloženosti v primeru sporov majhne vrednosti bistveno nižji, kot pa je v primeru drugih sporov. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da je terjatev vsebovana v prijavi terjatve, ki je bila preizkušena v stečajnem postopku, ki teče nad toženo stranko, zato kaka posebna obrazložitev, zakaj je bila vtoževana terjatev pravočasno prijavljena v stečajnem postopku, niti ni potrebna (primerjaj 1. odstavek 61. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP – preizkušajo se le pravočasno prijavljene terjatve).

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo – 378. člen Obligacijskega zakonika – in zato pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

9. Tožena stranka je tudi uveljavljala, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka upoštevati 4. odstavek 60. člena ZFPPIPP. Ta določa, da če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, in dokazov o njih ali če ji niso priloženi morebitni listinski dokazi, upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana. Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških sprejelo na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP, torej glede na uspeh v pravdi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je že prijava terjatev v stečajnem postopku vsebovala sporne obračune obresti, iz njih pa so razvidni vsi potrebni podatki za preveritev terjatve. Pravilen je zato zaključek, da je imela tožena stranka možnost preveriti prijavljene obračunane zamudne obresti od plačanih računov, morebitne pomanjkljive evidence tožene stranke pa niso upoštevne. S tem pa je tožeča stranka že v prijavi terjatve zadostila predpisani vsebini prijave terjatve skupaj s predložitvijo listinskih dokazov, zato v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti 4. odstavka 60. člena ZFPPIPP in tožečo stranko bremeniti s stroški pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo o povračilu stroškov v skladu z določilom 1. odstavka 154. člena ZPP.

10. Pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tako ni dovoljen razlog, prav tako pa tudi niso podani ostali dovoljeni in uveljavljeni pritožbeni razlogi. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj jih nobena od strank ni priglasila (1. odstavek 163. člena ZPP).