Appeal dismissed; heir's late waiver of inheritance in appeal rejected under inheritance law.

Pritožba se zavrne in se sklep o dedovanju v izpodbijanem delu potrdi.

[JEDRO]

V skladu z določbo prvega odstavka 133. člena ZD se lahko dedič dediščini odpove z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave, natančneje to pomeni do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, to pa je tedaj, ko sodišče izda sklep o dedovanju. Če do tedaj dedič ne poda izjave, da se odpoveduje dediščini, velja domneva, da jo sprejema. Izjave o odpovedi dediščini, ki jo pritožnik podaja šele v pritožbi, ni mogoče upoštevati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino spadajo nepremičnine v k.o. X. ter za dediča razglasilo zapustničino sestrično J. J. in bratranca J. S., vsakega do 1/2.

2. Zoper tak sklep se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in brez pritožbenega predloga pritožuje J. S. V pritožbi navaja, da se dediščini odreka. Dodaja, da ga je presenetilo, da zapustničina oporoka iz formalnopravnih razlogov ni veljavna. Meni, da sta v oporoki navedena dediča, J. in M. O., upravičena do dediščine, ker sta med boleznijo za zapustnico skrbela.

3. Pritožba je bila vročena sodedinji ter J. in M. O. Slednja sta na pritožbo odgovorila. Navajata, da nimata namena pridobiti nepremičnin, katerih lastnica je bila zapustnica, menita pa, da sta upravičena do izplačila 1/3 vrednosti zapuščine. Odločitev prepuščata sodišču.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaključek sodišča prve stopnje, da zapustničina oporoka z dne 18. 9. 2011 ne izpolnjuje pogojev za veljavnost niti po 63. niti po 64. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), saj gre za listino, ki je zgolj podpisana, ne pa lastnoročno napisana (1) in ker pri njeni sestavi nista sodelovali oporočni priči (2), je materialnopravno pravilen.

6. V skladu z določbo prvega odstavka 133. člena ZD se lahko dedič dediščini odpove z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave, natančneje to pomeni do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, to pa je tedaj, ko sodišče izda sklep o dedovanju (3). Če do tedaj dedič ne poda izjave, da se odpoveduje dediščini, velja domneva, da jo sprejema.

7. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je ob tem, ko predložena oporoka ni bila veljavna, ugotovilo, da je nastopilo zakonito dedovanje in za dediča razglasilo tudi pritožnika, ki dedne izjave ni podal.

8. Izjave o odpovedi dediščini, ki jo pritožnik podaja šele v pritožbi, kot je bilo obrazloženo v 6. točki obrazložitve, ni mogoče upoštevati.

9. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, zapuščinski postopek pa izvedlo brez uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

10. Pritožbeno sodišče pritožniku le še pojasnjuje, da lahko dedič svoj dedni delež prenese kadarkoli, pred delitvijo dediščine samo na sodediče, po delitvi pa tudi tretjim (primerjaj 146. člen ZD).

(1) Kar bi morala biti, da bi lahko šlo za veljavno lastnoročno oporoko po 63. členu ZD.

(2) Pa bi morali, da bi lahko šlo za veljavno pisno oporoko pred pričami po 64. členu ZD.

(3) Tako tudi Zupančič K. v Dedno pravo, ČZ Ur. l. RS, 1991, stran 154 in M. Kreč, D. Pavič, Komentar ZD, stran 446.