Appeal dismissed; separate claims require separate review under ZPP § 41(2) due to lack of common legal basis.

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o primarnem zahtevku.

Sicer se revizija zavrne.

[JEDRO]

Zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, odločitev o njih ni odvisna od pravnih vprašanj, ki bi bila skupna, zahtevki pa medsebojno tudi niso tako povezani, da bi bila odločitev o enem odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Dovoljenost revizije se zato presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Revizijski očitek, da sta nižji sodišči podrejeni zahtevek zavrnili, ne da bi pri tem vrednost tožničine oskrbe ocenili tako, kot je navedla ona, ali pa ocenili, da je brez vrednosti, je povsem nesubstanciran.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče z delno sodbo zavrnilo tako primarni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je živela v zunajzakonski skupnosti s pokojnim A. A., ki je umrl 23. 7. 2007, in ima zato po njem dedno pravico, kakor tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 55.000,00 EUR na račun oskrbe očeta toženk. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, s katerim sta toženki od tožnice zahtevali vrnitev neupravičeno pridobljenih 57.730,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizijo vlaga tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče RS sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaključek nižjih sodišč, da med tožnico in zapustnikom ni obstajala zunajzakonska skupnost, je zmoten. Tožnica izpodbija dokazno oceno v zvezi z razlogi, zakaj se je umikala iz zapustnikovega stanovanja med vikendi in zakaj pri zapustniku ni imela prijavljenega stalnega prebivališča. Z zapustnikom je imela namen živeti skupaj, enak namen naj bi imel tudi on. Meni, da je to tudi dokazala, zato ni pomembno dejansko časovno obdobje skupnega življenja. Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 689/2005, II Ips 148/2009, II Ips 722/2009 in II Ips 37/2010 potrjujejo revizijsko stališče, da če je jasno izražen dejanski namen in cilj ustvariti in ohranjati trajno zunajzakonsko razmerje, potem je mogoče to priznati kot zunajzakonsko skupnost. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica zahtevala na podlagi dela in vlaganj, ne da bi pri tem ocenilo vrednost tožničine oskrbe v višini, kot jo je navedla ona ali pa da je oskrba brez vrednosti. Ni ocenilo tudi pomena dejstva, da je zapustnik tožnici dovolil, da je z računa vzela denarna sredstva. Popolno pooblastilo na računih zapustnika pomeni, da je ta cenil tožničino prizadevanje. Šlo je vsaj za darilo, če že ne za odmeno za skrb v času zapustnikove bolezni.

4. Revizija je bila vročena tožnicama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija glede primarnega zahtevka ni popolna.

6. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000 EUR. Iz revizije in sodnega spisa izhaja, da v sporu ni bila posebej določena vrednost spornega predmeta za primarni tožbeni zahtevek, sodišči pa sta odločali o več objektivno kumuliranih denarnih in nedenarnih tožbenih zahtevkih. Tožnica je uveljavljala en nedenarni in en denarni zahtevek, toženki pa denarni zahtevek po nasprotni tožbi. Tožnica je zahtevala ugotovitev dedne pravice (nedenarni zahtevek) in denarni zahtevek priznanja terjatve v vrednosti 55.000,00 EUR, toženki pa denarni zahtevek za plačilo 57.730,00 EUR. Zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, odločitev o njih ni odvisna od pravnih vprašanj, ki bi bila skupna, zahtevki pa medsebojno tudi niso tako povezani, da bi bila odločitev o enem odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Dovoljenost revizije se zato presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V tožbi (ne kasneje) ni bila posebej navedena vrednost spornega predmeta nedenarnega zahtevka, pač pa le višina denarnega tožbenega zahtevka. Vrednost spornega predmeta nedenarnega zahtevka je torej ostala nedoločena, kar pomeni, da je revizija glede nedenarnega zahtevka nedovoljena.

7. Nedovoljeno revizijo je revizijsko sodišče glede primarnega zahtevka v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

8. Revizija v ostalem delu ni utemeljena.

9. Revizijski očitek, da sta nižji sodišči podrejeni zahtevek zavrnili, ne da bi pri tem ocenili vrednost tožničine oskrbe, je povsem nesubstanciran. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče v 14. točki sodbe obrazložilo, da tožnica ni natančno opredelila, na kakšen način je zapustnika oskrbovala in na podlagi česa zahteva plačilo vtoževanega zneska. Prepozno je predlagala poizvedbe v Domu starejših občanov in dokaz z izvedencem finančne stroke, ki naj bi po pridobitvi teh podatkov izračunal, koliko bi bilo treba plačati na račun oskrbe zapustnika. Prav tako sta nižji sodišči ocenili pomen pooblastila tožnice na bančnem računu pokojnega (11. točka drugostopenjske sodbe in 10. točka prvostopenjske sodbe), zato tudi ta očitek ni utemeljen.

10. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v tem delu revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).