Slovenian Supreme Court dismisses appeal for failure to specify procedural violations and material law errors in appeal. The appeal was rejected because the appellant failed to concretize the alleged procedural violations and material law errors in the appeal. The court ruled that the appeal was inadmissible because the appellant failed to concretize the alleged procedural violations and material law errors. The court held that the appeal was inadmissible due to the lack of specific arguments regarding procedural violations and material law errors. The court determined that the appeal was inadmissible because the appellant failed to provide specific arguments regarding procedural violations and material law errors. The court concluded that the appeal was inadmissible due to the absence of concrete arguments concerning procedural violations and material law errors.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's appeal against a final labor court decision regarding temporary work incapacity. The appellant cited procedural violations and misapplication of substantive law but failed to concretize these claims in the appeal document. Consequently, the court could not review the alleged errors and dismissed the appeal as unfounded.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP), 339. člen (2. odstavek, 14. in 15. točka), 370. člen (3. odstavek), 371. člen (1. odstavek), 378. člen: An appeal is inadmissible if the appellant fails to concretize alleged procedural violations or misapplication of substantive law, rendering review impossible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne.
[JEDRO]
Tožnica se le v uvodu revizije sklicuje na bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jih v nadaljevanju v ničemer ne opredeli in ne konkretizira. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe glede teh kršitev ni moglo preizkusiti.
Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je le navidezen, saj tožnica v reviziji na nobenem mestu ne navede, v čem (konkretno) naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, tako glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za odpravo odločb, kot glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 11. 11. 2010 do 14. 2. 2011.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločbe tožene stranke z dne 26. 11. 2010, v zvezi s sklepom imenovanega zdravnika z dne 11. 11. 2010 in zahtevek za priznanje začasne nezmožnosti za delo tožnice za delo od 11. 11. 2010 do 14. 2. 2011.
2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. V uvodu revizije se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je 2007 prebolela borelijo, kar je poslabšalo njene že obstoječe zdravstvene težave in pustilo še dodatne nepopravljive posledice, ki jo ovirajo pri pridobitnem delu. Nenehno prekinjanje bolniškega staleža kljub stalnim težavam še dodatno poslabšuje njeno zdravstveno stanje, sicer pa kratkotrajne izboljšave, ki trajajo le kakšen dan ali kakšen teden, še ne pomenijo stabilnega zdravstvenega stanja, ki bi omogočalo pridobitno delo. Nasprotuje splošnim ugotovitvam izvedenca, ki je ni osebno pregledal in ki ni mogel podati objektivno neodvisnega strokovnega mnenja. Pri odločitvi bi bilo treba upoštevati vse njene zdravstvene težave in ne le težave zaradi pljuč. Domnevno napačna označitev zdravstvene diagnoze v spornem obdobju se poskuša uporabiti za utemeljitev zavrnitve njenega zahtevka. Medicinski razlogi so bili v spornem obdobju podani, kar izhaja tako iz izvedenskega mnenja kot obrazložitve sodišč. Njeno zdravstveno stanje se tudi ni izboljšalo v takšnem obsegu, da bi bila v spornem obdobju zmožna za delo. Zaradi hudih zdravstvenih težav v spornem obdobju je poiskala strokovno zdravniško pomoč. Takšne pomoči sicer ne išče v primeru hudih težav, ki pa so še na meji znosnega.
4. Revizija ni utemeljena.
5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).
6. Tožnica se le v uvodu revizije sklicuje na bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jih v nadaljevanju v ničemer ne opredeli in ne konkretizira. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe glede teh kršitev ni moglo preizkusiti.
7. Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je le navidezen, saj tožnica v reviziji na nobenem mestu ne navede, v čem (konkretno) naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, tako glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za odpravo odločb (1), kot glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 11. 11. 2010 do 14. 2. 2011. Vse tožničine navedbe glede nestrinjanja s pravnomočno odločitvijo so splošne in v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem, za katerega sama šteje, da bi zahtevalo odločitev o njeni začasni nezmožnosti za delo. Te navedbe pa nasprotujejo jasnim dokaznim zaključkom sodišč druge in prve stopnje, ki temeljijo predvsem na dodatnem mnenju sodnega izvedenca. Iz tega izhaja, da je bila tožnica glede na ugotovljeno zdravstveno stanje v spornem obdobju zmožna za delo. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).
8. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.
---.---
Op. št. (1): Kljub jasnim poudarkom in napotkom iz prejšnjega sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 280/2011 z dne 1. 10. 2012.