Court dismisses appeal against ban on selling unlisted hemp seeds online as agricultural seed trade.

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Semena konoplje, ki jih je tržil tožnik preko svoje spletne strani, niso vpisana v uradno sortno listo, čeprav bi morala biti. Navedeno izhaja tako iz določb ZSMKR, Pravilnika o trženju semena oljnic in predivnic in direktiv Sveta EU. Zato je neutemeljen tožnikov ugovor, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe ZSMKR, ker ne gre za kmetijsko proizvodnjo, saj ZSMKR ne govori o kmetijski proizvodnji, temveč o semenih kmetijskih rastlin.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je kmetijska inšpektorica tožniku prepovedala, da trži preko interneta semena navadne konoplje (Cannabis sativa), vseh sort, ki so po zakonskem določilu semena kmetijskih rastlin, vrsta oljnice in predivnice in niso vpisane v uradno sortno listo. Rok izvršitve je 15 dni od izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je kmetijska inšpektorica po inšpekcijskem pregledu internetne strani dne 29. 12. 2011 ugotovila, da tožeča stranka na svoji internetni strani oglašuje in ima v prometu semena navadne konoplje, ki so na zalogi ali pa tudi ne. Preko njegovega internetnega naslova se trži približno 1300 različnih sort konoplje 31 semenskih bank, ki so razvrščene po abecednem redu. Navedeno se najde na internetni strani slo-growshop.com pod prodajni program pod alineo semena, kjer je naveden postopek naročanja semen preko zavezanca ter način plačila. Ob kliku na banko se odprejo ponujene sorte semen navadne konoplje z navodilom o vzgoji in oskrbi ter prodajne cene glede na pakiranje semena po 1, 3, 5 ali 10 komadov. Prodajne cene semen so glede na pakiranje od 25,00 do 100,00 €. Inšpektorica je tudi zaslišala tožnika, ki je povedal, da je povezava preko interneta za vse semenske banke ter posredno prodajo semen navadne konoplje. Sam teh semen več ne uvaža in prodaja, zadnje seme je prodal v decembru 2011. Dejal je, da gre za zbirateljska semena.

Prvostopni organ navaja, da je v 1. točki 3. in 4. člena Zakona o semenskem materialu kmetijskih rastlin (v nadaljevanju ZSMKR) določena definicija tega semena, ki je dejansko semenski material, namenjen le za setev ali razmnoževanje in pridelavo kmetijskih rastlin. V skladu s 1. členom tega zakona je določeno trženje semenskega materiala (v tem primeru navadne konoplje) le kot trženje semen kmetijskih rastlin, ki spadajo k poljščinam, te pa v vrsto oljnic in predivnic. Vpis sort navadne konoplje v sortno listo ureja Direktiva sveta 2002/53/ES z dne 13. 6. 2002 o skupnem katalogu sort poljščin. Po prvem in drugem odstavku 12. člena ZSMKR se seme kmetijskih rastlin lahko trži le, če je sorta vpisana v sortno listo v skladu s tem zakonom. Tudi 7. člen Pravilnika o trženju semen, oljnic in predivnic (v nadaljevanju Pravilnik), kamor sodi tudi navadna konoplja, določa, da je trženje dovoljeno le za tisto seme konoplje, ki izpolnjuje zahteve za vpis v sortno listo. Kmetijska inšpektorica je ugotovila, da nobena navedena sorta konoplje, ki jih trži tožeča stranka preko interneta, ni vpisana niti v slovensko niti v evropsko sortno listo, zato je odločila, kot je navedeno v izreku prvostopne odločbe.

Tožeča stranka se je zoper takšno odločitev pritožila, ministrstvo pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je treba vsa semena, ki se v Sloveniji prodajajo oziroma tržijo kot semena, iz katerih je mogoče vzgojiti rastline, vpisati v sortno listo oziroma v skupni katalog poljščin v skladu z Direktivo 2002/53/ES o skupnem katalogu poljščin. Ta direktiva zavezuje vse članice, da morajo sestaviti enega ali več nacionalnih katalogov sort, določa skupni katalog sort, ki je sestavljen na podlagi nacionalnih katalogov držav članic in se nanaša tudi na semena oljnic in predivnic. Ta se lahko tržijo le, če je seme uradno pregledano in potrjeno v skladu s pravili potrjevanja kot osnovno seme ali certificirano seme. Trženje semen oljnic in predivnic sicer ureja Direktiva Sveta 2002/57/ES o trženju semena oljnic in predivnic s spremembami. Kot trženje se šteje prodaja, posedovanje z namenom prodaje, ponudba za prodajo in kakršnokoli odsvojitev, nabava ali prenos tretjim osebam usmerjen v tržno izkoriščanje semena odplačno ali neodplačno. Oljnice in predivnice so rastline vrst in rodov, navedenih v točki 1.b člena 2, mednje sodi tudi Cannabis sativa L – navadna konoplja. Člen 3 direktive določa, da morajo države članice zagotoviti, da se semena Cannabis sativa L ne smejo dati na trg, razen če je uradno potrjeno kot osnovno seme ali certificirano seme.

Glede na citirana določila tudi drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopna odločitev pravilna. Navadna konoplja spada med oljnice in predivnice, torej med kmetijske rastline. Sorta pa mora biti v skladu z določbo 12. člena ZSMKR vpisana v sortno listo. Trženje semen oljnic in predivnic ureja Pravilnik o trženju semen oljnic in predivnic, ki med predivnice uvršča tudi Cannabis sativa L in določa, da je trženje dovoljeno samo za tiste sorte oljnic in predivnic, ki izpolnjujejo zahteve za vpis in so vpisane v sortno listo. Iz tega izhaja, da bi semena, ki jih trži tožnik, morala biti vpisana v sortno listo. Drugostopni organ zavrača pritožbene navedbe, da se semena niso prodajala za kmetijsko proizvodnjo ampak kot suvenir z opozorilno označbo pred zlorabami. Zavrača tudi navedbo pritožbe, da Direktiva Sveta 2002/57/ES velja samo za proizvodnjo namenjeno prodaji semen oljnic in predivnic znotraj skupnosti namenjeni kmetijski proizvodnji, ne pa za okrasne namene. Direktiva namreč izrecno med oljnicami in predivnicami našteva tudi Cannabis sativo L, kar pomeni, da se za semenski material te rastline uporablja ZSMKR.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja, zato je vložila tožbo v upravnem sporu. Ne strinja se z ugotovitvami upravnih organov, da gre v konkretni zadevi za prodajo semen za kmetijsko proizvodnjo, zato predmetna zadeva po trditvi tožnika ne spada pod določila ZSMKR. Semena se niso prodajala za kmetijske namene, temveč kot suvenir. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, zato tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

V zadevi je nesporno, da je tožnik preko spleta tržil semena navadne konoplje Cannabis sativa, sporno pa je vprašanje, ali za trženje z navedenimi semeni veljajo določbe ZSMKR. Direktiva Sveta 2002/53/ES o skupnem katalogu sort poljščin zavezuje vse članice, da morajo sestaviti enega ali več nacionalnih katalogov sort, pri čemer morajo biti sprejete sorte razločljive, nespremenljive in dovolj izenačene, da bodo imele primerno vrednost za gojenje in uporabo. Prav tako določa skupni katalog sort, ki je sestavljen na podlagi nacionalnih katalogov držav članic. Navedena direktiva se nanaša tudi na semena oljnic in predivnic. Direktiva sveta 2002/57/ES o trženju semen oljnic in predivnic pa kot splošno pravilo za trženje semen oljnic in predivnic določa, da je trženje dovoljeno le, če je seme uradno pregledano in potrjeno v skladu s pravili potrjevanja kot osnovno seme ali certificirano seme. Kot trženje se šteje prodaja in posedovanje z namenom prodaje, ponudba za prodajo in kakršnakoli odsvojitev, dobava ali prenos tretjim osebam, usmerjen v tržno izkoriščanje semena, odplačno ali neodplačno. Oljnice in predivnice pomenijo rastline vrst in rodov navedenih v točki 1/b) člena 2, mednje pa sodi tudi Cannabis sativa L. - navadna konoplja. 3. člen direktive pa določa, da morajo države članice zagotoviti, da se semena Cannabis sativa L. ne smejo dati na trg, razen če je potrjeno kot osnovno ali certificirano seme.

V skladu z navedenima direktivama EU ZSMKR ureja pogoje za pridelavo, pripravo za trg, uvoz in trženje semenskega materiala kmetijskih rastlin, med katere sodijo tudi oljnice in predivnice. Izraz kmetijske rastline pomeni skupen izraz v 1. členu ZSMKR naštetih rastlin, med katere sodijo tudi oljnice in predivnice. Pod pojmom sorta je v 4. členu ZSMKR opredeljena skupina rastlin znotraj najnižje botanične razvrstitve, če jo je mogoče: določiti z izraženimi lastnostmi, ki izvirajo iz določenega genotipa ali kombinacije genotipov; razločiti od katerekoli druge skupine rastlin vsaj po eni od izraženih lastnosti; obravnavati kot enoto, če se te lastnosti med razmnoževanjem ne spreminjajo. V skladu z 12. členom istega zakona mora biti sorta vpisana v sortno listo. Trženje semen oljnic in predivnic podrobneje ureja Pravilnik o trženju semena oljnic in predivnic (Pravilnik), ki med predivnice uvršča tudi Cannabis sativo L. V 7. členu Pravilnik določa, da je trženje dovoljeno samo za tiste sorte oljnic in predivnic, ki izpolnjujejo zahteve za vpis in so vpisane v sortno listo.

V obravnavanem primeru ni sporno, da semena, ki jih je tržil tožnik preko svoje spletne strani, niso vpisana v uradno sortno listo, kar pa bi tudi po presoji sodišča morala biti. Navedeno izhaja tako iz določb ZSMKR, Pravilnika in direktiv Sveta EU. V zvezi s tem je neutemeljen tožnikov ugovor, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe ZSMKR, ker ne gre za kmetijsko proizvodnjo, saj ZSMKR ne govori o kmetijski proizvodnji, temveč o semenih kmetijskih rastlin. Enako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v zadevi II U 530/2011.

Po presoji sodišča je tako izpodbijana odločba v celoti pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.