Administrative court dismisses appeal for missing deadline due to business travel as unexcused.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Dejstvo, da je tožeča stranka rok za vložitev pritožbe zamudila, ker je bila odsotna zaradi potovanja, ne pomeni takšnega opravičenega nepredvidljivega razloga, ki ga ne bi bilo mogoče preprečiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ kot neutemeljen zavrnil predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje za vložitev pritožbe zoper odločbo št. 06102-416/2013-5 z dne 14. 8. 2013. Navedeno odločbo je dne 16. 8. 2013 kot priporočeno pošto dvignila A.A. kot pooblaščenka za prevzem pošte, pri tem pa tožeče stranke ni obvestila o priporočeni pošiljki. Tožeča stranka je bila odsotna od 14. 8. 2013 do 27. 8. 2013 zaradi obiska Hrvaške in Anglije, zato je zamudila rok za pritožbo zoper predmetno odločbo. Prvostopni organ ugotavlja, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen v predpisanem roku. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožeča stranka navaja, da zaradi odsotnosti ni uspela pravočasno vložila pritožbe, to pa po zaključku prvostopnega organa ne predstavlja zamude iz opravičenega vzroka. Tožeča stranka kot samostojna podjetnica bi morala za čas daljše odsotnosti poskrbeti za ustrezno delovanje firme in urediti ustrezno nadomeščanje, da bi poslovanje potekalo nemoteno. Posledice slabe organiziranosti nosi tožeča stranka sama. Razen tega je bila na zaslišanju dne 13. 8. 2013 tudi seznanjena, da bo izdana odločba. Glede na to je prvostopni organ na podlagi drugega odstavka 106. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje kot neutemeljen zavrnil.

Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je kot drugostopni organ z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ meni, da je odločitev prvostopnega organa pravilna. Pri tem dodaja, da so opravičeni vzroki za ugoditev vlogi za vrnitev v prejšnje stanje praviloma takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se ne morejo pripisati njeni krivdi. Okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka, to je odsotnost od 14. 8. 2013 do 27. 8. 2013 zaradi obiska Hrvaške in Anglije, pa je subjektivna okoliščina, ki ni opravičljiv vzrok za vrnitev v prejšnje stanje. Zgolj odsotnost še ne pomeni opravičenega vzroka za zamudo. Drugostopni organ kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe. Navaja, da tožnica ni navedla nobenega opravičljivega razloga za zamudo. Opravičen vzrok bi bil nepredvidljiv dogodek, ki bi tožnici preprečil, da bi vložila pritožbo zoper prvostopno odločbo v zakonsko določenem roku ali pa dogodek, ki ga ne bi bilo mogoče preprečiti. V vsakem primeru bi morala tožeča stranka dokazati, da za zamudo ni kriva, česar pa ni storila. Neupoštevna je tudi navedba, da pooblaščenka za vročitve ni mogla predložiti odločbe zakoniti zastopnici pritožnice pred iztekom roka za pritožbo. Tožeča stranka ni pravočasno prejela odločbe zato, ker je pooblaščenka za prevzem pošte ni obvestila o prejeti pošti, ne pa zaradi nepredvidljivega dogodka, ki bi tožnici preprečil, da bi vložila pritožbo zoper prvostopno odločbo v zakonsko določenem roku.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da nemoteno delovanje firme ne pomeni, da je podjetnik prisoten 24 ur in 7 dni v tednu. Če je poslovno odsoten za daljši čas ni mogoče pričakovati, da bo vsak dan prevzel poštno pošiljko. Sklicuje se na določila ZUP o vročanju, navedena v 83. do 98. členu. Oseba, ki ji je bila vročena odločba, ni zaposlena pri tožeči stranki in tako tudi ni mogla vložiti pritožbe. Ker je bila pooblaščenki za vročitve onemogočena predložitev odločbe tožeči stranki, je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Odločba bi se morala šteti za vročeno dne 27. 8. 2013, ko je bila dejansko vročena tožeči stranki. V nadaljevanju tožeča stranka navaja še dejstva, iz katerih izhaja, da se ne strinja z odločbo z dne 14. 8. 2013, ki je po njenem mnenju izdana neutemeljeno. Predlaga, naj sodišče odloči, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen dne 30. 8. 2014, utemeljen in tega dne vložena pritožba vložena pravočasno. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi obširno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, se na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 103. člena ZUP). Stranka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati (prvi odstavek 104. člena ZUP). Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zato, ker je stranka zamudila vložiti kakšno vlogo, mora predlogu priložiti tudi to vlogo (tretji odstavek 104. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda v 8 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo pa od dneva, ko je za to zvedela (prvi odstavek 105. člena ZUP). Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več predlagati vrnitve v prejšnje stanje (drugi odstavek 105. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se vloži pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje. O predlogu odloči s sklepom organ, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (prvi in drugi odstavek 106. člena ZUP).

Tudi po presoji sodišča je odločitev upravnih organov, da v predmetni zadevi pogoji za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni, pravilna. Tožeča stranka je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev pritožbe zoper inšpekcijsko odločbo, ker je pošiljko prevzela pooblaščenka za prevzem pošte, tožnica pa v tem času ni bila v Sloveniji. Ko se je vrnila in se seznanila z navedeno odločbo, je rok za vložitev pritožbe že potekel. Tudi po presoji sodišča navedene okoliščine ne pomenijo opravičljivega razloga za zamudo, iz katerega bi bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Kot sta tožeči stranki pojasnila že upravna organa, so razlogi za zamudo opravičljivi, če jih stranka ni zakrivila, npr. nepredvidljiv dogodek, ki je stranki preprečil, da bi procesno dejanje opravila v določenem roku ali pa dogodek, ki ga ni bilo mogoče preprečiti. Dokazati mora torej, da za zamudo ni kriva. (Tako tudi Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, avtorjev Breznik, Štucin, Marflak, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 372). Dejstvo, da je bila tožeča stranka odsotna, ne pomeni takšnega opravičenega nepredvidljivega razloga, ki ga ne bi bilo mogoče preprečiti.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami pravilnosti takšne odločitve ne more omajati. Zgoraj je že pojasnjeno, zakaj odsotnost tožeče stranke ni opravičljiv razlog. To namreč ni nepredvidljiv in neodvrnljiv dogodek, ampak stvar organiziranosti poslovanja tožeče stranke, za kar nosi odgovornost tožeča stranka sama. Prav tako na odločitev ne vplivajo navedbe tožeče stranke o določilih ZUP v zvezi z vročanjem. Predmet te zadeve je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, za odločitev o njem pa so relevantna določila od 103. do 108. člena ZUP.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.