Administrative court allows tax appeal, quashing tax authority decision on capital gains tax base. The court found the tax authority failed to fully ascertain facts regarding the acquisition value of capital. The court ruled that the tax authority must reconsider the case, incorporating the taxpayer's argument that the tax authority did not fully ascertain the facts relevant to determining the correct tax base, specifically regarding the inclusion of transaction tax in the acquisition value as required by the Income Tax Act. Consequently, the administrative court quashed the tax authority's decision and remanded the case for a new proceeding where the authority must consider the taxpayer's valid objection and the principle of assistance. The court held that the tax authority failed to fully ascertain the facts relevant to determining the correct tax base, specifically regarding the inclusion of transaction tax in the acquisition value as required by the Income Tax Act. Consequently, the administrative court quashed the tax authority's decision and remanded the case for a new proceeding where the authority must consider the taxpayer's valid objection and the principle of assistance. The court held that the tax authority failed to fully ascertain the facts relevant to determining the correct tax base, specifically regarding the inclusion of transaction tax in the acquisition value as required by the Income Tax Act. Consequently, the administrative court quashed the tax authority's decision and remanded the case for a new proceeding where the authority must consider the taxpayer's valid objection and the principle of assistance. The court held that the tax authority failed to fully ascertain the facts relevant to determining the correct tax base, specifically regarding the inclusion of transaction tax in the acquisition value as required by the Income Tax Act. Consequently, the administrative court quashed the tax authority's decision and remanded the case for a new proceeding where the authority must consider the taxpayer's valid objection and the principle of assistance.

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 24 - 00352 z dne 11. 4. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na 80,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh.

[JEDRO]

Za odmero davka od dobička iz kapitala je relevantna vrednost kapitala, navedena v pogodbi, ne pa vrednost, navedena v aneksu k prodajni pogodbi.

Iz zapisnika o ustni obravnavi ni razvidno, da bi bila tožnica seznanjena z določbo 98. člena ZDoh-2, po kateri se v vrednost kapitala ob pridobitvi ob nabavni vrednosti kapitala vštevajo tudi stroški, določeni s tem členom. S tem pa se po presoji sodišča v danem primeru dejansko stanje, relevantno za določitev pravilne davčne osnove, ni ugotavljalo v celoti in v smislu 7. člena ZDavP-2.

[OBRAZLOŽITEV]

Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 24 - 00352 z dne 11. 4. 2012 tožnici odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine po stopnji 20 % v znesku 5.065,08 EUR od davčne osnove 25.325,38 EUR. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica skladno s 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero davka od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine. Pri odmeri je kot datum pridobitve upoštevan 28. 12. 2010, kot datum odsvojitve pa 1. 2. 2012. Nato se sklicuje na določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), in sicer na 93., 97., 98., in 99. člen. Dodaja, da je tožnica želela, da se kot nabavna vrednost nepremičnine upošteva vrednost nepremičnine ob pridobitvi, kot izhaja iz aneksa z dne 31. 1. 2012 k prodajni pogodbi. V omenjenem aneksu je bila vrednost nepremičnine glede na prodajno pogodbo z dne 28. 12. 2010 povečana (iz 103.216,00 na 130.882,36 EUR). Pri odmeri je bila glede na 98. člen ZDoh upoštevana vrednost iz prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2010.

Tožnica se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjala in je vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-05-66/2012-2 z dne 5. 4. 2013 zavrnilo. Ugotavlja, da je v zadevi sporna vrednost nepremičnine ob pridobitvi in navaja potek dogodkov v času od sklenitve prodajne pogodbe dne 28. 12. 2010 do sklenitve aneksa dne 31. 1. 2012. Nato se sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika (OZ), in sicer na 442. člen ter poudarja, da je bila v tem primeru kupnina, kot eden od bistvenih elementov pogodbe, določena v pogodbi z dne 28. 12. 2010. Stranki sta se sicer lahko dogovorili še za dodatno plačilo, ki pa ga ni mogoče upoštevati kot kupnino, temveč gre za plačilo, ki varuje pravice upnikov pravne osebe A. d.o.o. (prvega prodajalca). Ker je bilo dne 28. 12. 2010 med strankami doseženo soglasje tako o predmetu kot o višini kupnine, je bila pogodba tega dne sklenjena in se dan sklenitve šteje za čas pridobitve nepremičnine. Za odmero davka od dobička iz kapitala je tako relevantna vrednost kapitala, navedena v pogodbi.

Glede ugovora, da pri odmeri davka ni bil upoštevan davek na promet nepremičnin v znesku 2.617,65 EUR, ki ga je tožnica plačala ob odsvojitvi nepremičnine, drugostopenjski organ ugotavlja, da to drži. Ugotavlja pa še, da tožnica sama v napovedi za odmero davka tega plačila ni uveljavljala in so bili pri odmeri stroški priznani skladno z napovedjo.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. V njej kot ključno izpostavlja vprašanje vrednosti nepremičnine ob pridobitvi, ki je podlaga za določitev davčne osnove za odmero davka od dobička iz kapitala. Nato pojasnjuje vsebino pogodbe z dne 28. 12. 2010, na podlagi katere je pridobila obravnavano nepremičnino. Meni, da je odločitev, po kateri dodatno plačilo prodajalcu po aneksu z dne 31. 1. 2012 ni bilo upoštevano, ni pravilno. Glede na drugi odstavek 8. člena Zakona o davku na promet nepremičnin namreč davčno osnovo predstavlja prodajna cena, ki zajema vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo prodajalec prejel od kupca za opravljen promet nepremičnin. Poudarja da je vrednost nepremičnine ob pridobitvi na podlagi pogodbe z dne 28. 12. 2010 in aneksa z dne 31. 1. 2012 znašala 130.882,36 EUR. Ker pa je bila taka tudi vrednost nepremičnine ob odsvojitvi, to pomeni, da ni bil ustvarjen nikakršen dobiček. Glede na razloge drugostopenjskega organa, ki se v zvezi s ceno iz pogodbe z dne 28. 12. 2010 sklicuje na 442. člen OZ meni, da je bilo v navedeni prodajni pogodbi vsebovanih dovolj podatkov, da je bila kupnina za nepremičnino določljiva in za to ni mogoče dvomiti glede nastanka pogodbe.

Tožnica se tudi ne strinja z navedbo drugostopenjskega organa glede pri odmeri neupoštevanega plačanega davka na promet nepremičnin v višini 2.617,65 EUR. Ker se po 98. členu ZDoh-2 plačani davek na promet nepremičnin prizna kot strošek, tožnica ne more biti prikrajšana zgolj zato, ker je nepravilno izpolnila obrazec napovedi za odmero davka. Davčni organ bi jo moral opozoriti na pomanjkljivost v napovedi. Meni še, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopke.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise ter ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Davčna osnova za odmero davka od dobička iz kapitala je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (97. člen ZDoh-2). Za čas pridobitve kapitala se šteje datum sklenitve pogodbe, na podlagi katere je fizična oseba pridobila kapital (prvi odstavek 101. člena ZDoh-2). Ker se za nabavno vrednost kapitala ob pridobitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve (drugi odstavek 98. člena ZDoh-2), je v zadevi bistvena presoja, ali je bila že v pogodbi z dne 28. 12. 2010 določena vrednost oziroma cena nepremičnine na tak način in v taki obliki, da jo je mogoče upoštevati kot nabavno vrednost kapitala ob pridobitvi. Po pregledu listin upravnih spisov sodišče ocenjuje, da je bila kupnina oziroma cena v višini 103.216,00 EUR, kot je določena v navedeni pogodbi z dne 28. 12. 2010, določena v taki obliki, da je pogodba lahko imela pravne učinke. Kot je navedel že drugostopenjski organ, drugačna cena iz pogodbe ne izhaja in je v trenutku sklenitve tudi ni bilo mogoče določiti. Sodišče še dodaja, da bi tudi v primeru, če bi drugi odstavek 3. člena pogodbe z dne 28. 12. 2010 razlagali tako, kot navaja tožnica - da cena v pogodbi sicer ni bila določena, da pa je bila določljiva, pa so, glede na določbe OZ, elementi iz tega člena pogodbe določeni preohlapno. Čim je pa tako, ima prav drugostopenjski organ, ki navaja, da pogodba s ceno, določeno na prej navedeni način, v tem delu sploh ne bi nastala. Po navedenem sta davčna organa zato utemeljeno kot vrednost kapitala v času pridobitve štela ceno, določeno v pogodbi z dne 28. 12. 2010 v znesku 103.216,00 EUR.

Pač pa po presoji sodišča tožnica utemeljeno ugovarja glede neupoštevanega plačanega davka na promet nepremičnin pri določitvi davčne osnove za odmero. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je bila pred izdajo izpodbijane odločbe (dne 22. 2. 2012) opravljena ustna obravnava, kjer je tožnica osebno pojasnila, zakaj je v napovedi kot vrednost nepremičnine navedla znesek 130.882,36 EUR. S tem je bila tedaj obravnavana napoved za odmero davka od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine, ki jo je vložila tožnica. Iz navedenega zapisnika pa ni razvidno, da bi bila tožnica seznanjena z določbo 98. člena ZDoh-2, po kateri se v vrednost kapitala ob pridobitvi ob nabavni vrednosti kapitala vštevajo tudi stroški, določeni s tem členom, in sicer tudi davek na promet nepremičnin, ki ga je plačal zavezanec ob pridobitvi kapitala, ki ga sicer tožnica v napovedi nesporno ni navedla. S tem pa se po presoji sodišča v danem primeru dejansko stanje, relevantno za določitev pravilne davčne osnove, ni ugotavljalo v celoti in v smislu 7. člena ZDavP-2, ki opredeljuje načela gotovosti, seznanjenosti in pomoči. Načelu pomoči se namreč nanaša na uveljavljanje procesnih pravic in je relevantno zlasti za zavezance, ki v postopku nimajo pooblaščenca, kot je bilo tudi v primeru tožnice. V tem smislu pa je relevantna tudi določba 5. člena omenjenega zakona, po kateri je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve in z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odločbo prvostopenjskega organa odpravilo ter zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski organ naj o zadevi ponovno odloči in upošteva mnenje sodišča, izraženo v obrazložitvi te sodbe.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.