Administrative court dismisses taxpayer's challenge to real estate tax based on registry data accuracy under ZUJF.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Tožnik v tožbi in pred tem že v pritožbi ugovarja ustreznosti oziroma pravilnosti podatkov o lastništvu, vrednosti ter namembnosti nepremičnin, ki jih vsebuje register nepremičnin. S takšnimi ugovori pa z ozirom na določbe ZUJF (244. in 191. člen) ne more uspeti.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2012 odmeril davek na nepremično premoženje večje vrednosti od davčne osnove 1.257.959,29 EUR po stopnji 0,50% v znesku 6.289,80 EUR, ter mu ob upoštevanju dejstva, da se v letu 2012 davčna obveznost zmanjša za 50%, naložil v plačilo 3.144,90 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da je tožnik na poziv davčnega organa kot nepremično premoženje večje vrednosti v priloženi tabeli označil nepremičnino pod zap. št. 1 (k.o. ..., št. dela stavbe 1709-1) in št. 2 (zemljišče k.o. ..., 819/1) – dejavnost ter nepremičnino pod zap. št. 7 (del stavbe k.o. ..., 683/1) – najem in dejavnost ter hkrati podal pripombo, da je hiša na naslovu A. v celoti namenjena za dejavnost sobodajalstva, enako tudi stanovanje na naslovu C. Iz predloženih dokazil je po ugotovitvah davčnega organa razvidno, da tožnik ni registriran za opravljanje dejavnosti oddajanja sob, zato ostajata omenjeni nepremičnini predmet odmere, za nepremičnino pod zap. št. 7 pa tožnik dokazil ni predložil. Glede na povedano ter ob upoštevanju določb Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) so po presoji davčnega organa predmet obdavčitve nepremičnine, navedene pod zaporednimi številkami 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 seznama nepremičnin, pri katerih je na dan 1. 6. 2012 v registru nepremičnin evidentiran tožnik kot lastnik nepremičnin in katerih skupna vrednost kot seštevek posplošene tržne vrednosti nepremičnin znaša 1.257.959,29 EUR. Ta vrednost v skladu s prehodno določbo 244. člena ZUJF pomeni davčno osnovo, od katere se odmeri davek po predpisani davčni stopnji, ta pa se v skladu s 194. členom ZUJF za leto 2012 zmanjša za 50%.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da v konkretnem primeru ni bilo upoštevano, da sta bili stavbi na naslovu A. in B., pridobljeni v času zakonske zveze ter da gre za skupno premoženje zakoncev, drugostopni organ ugotavlja, da je iz podatkov Geodetske uprave razvidno, da je bil tožnik na dan 1. 6. 2012 pri obeh nepremičninah v registru nepremičnin evidentiran kot lastnik. Enako izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov, po katerih je pri obeh nepremičninah vknjižena lastninska pravica na tožnika. Zato je prvostopni organ utemeljeno upošteval podatke o nepremičninah in o posplošeni tržni vrednosti, ki je razvidna iz registra. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da se v stavbi na naslovu A. in v stanovanju na naslovu C. opravlja dejavnost sobodajalstva, pa drugostopni organ ugotavlja, da je iz podatkov poslovnega registra razvidno, da je za opravljanje dejavnosti oddajanja sob registrirana D.D. in ne tožnik in zato pritožbo tudi v tem delu zavrne.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je bila hiša na naslovu A., kupljena v zakonski zvezi in je skupno premoženje zakoncev po samem zakonu, z enakim deležem obeh zakoncev. To velja ne glede na to, ali je v zemljiški knjigi vpisan samo eden od zakoncev, ker gre za zakonsko domnevo, ki temelji na določbah 51. člena ZZZDR, ki jih ZUJF ni razveljavil. Da je šlo za nakup v času trajanja zakonske zveze pa je tožnik izkazal že pred izdajo odločbe. Gre torej za nepremičnino, ki je v skupni lasti zakoncev in pri kateri se šteje, da sta deleža zakoncev enaka. Zato ni mogoče celotne vrednosti nepremičnine upoštevati pri odmeri davka tožniku. Ker zakonca skupno upravljata skupno premoženje, ga lahko eden ali drugi uporablja za poslovno dejavnost. Nepremičnina je bila ob nakupu leta 2008 ocenjena na 419.000,00 EUR in je njena vrednost danes bistveno nižja. Cenitev je bila predložena davčnemu organu pred izdajo odločbe. Predložena pa je bila tudi izjava, da dejavnost na naslovu, ki je registrirana, opravlja tožnikova žena. Zato davčni organ ni mogel upoštevati cenitve, ki je drugačna od cenitve sodnega cenilca ter se pri tem zanašati na oceno vrednosti s strani GURS. Tudi hiša na naslovu B. je bila kupljena v času zakonske zveze in je ravno tako skupno premoženje, kupljena pa je bila za ceno 43.000 000,00 SIT, zato tudi zanjo velja vse, kar je bilo že navedeno. Enako velja za stanovanje na naslovu C., št. 12. ki je sicer še vedno vpisano (vknjiženo) na prodajalko E.E. Če torej velja za odmero zemljiškoknjižno stanje, tega stanovanja ni mogoče upoštevati pri odmeri, saj mora kriterij veljati za vse enako. Stanovanje se, enako kot hiša na nalsovu A., uporablja za opravljanje registrirane dejavnosti. Zato odmera davka na nepremičnine po ZUJF tudi iz tega razloga ni možna.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, izhaja pa tudi iz upravnih spisov, da je davčni organ pri odmeri davka upošteval podatke, ki jih je vseboval register nepremičnin, in sicer tako tiste, ki se nanašajo na lastništvo nepremičnin, kot tudi tiste, ki se nanašajo na (posplošeno tržno) vrednost nepremičnin in njihovo rabo. Da bi davčni organ uporabil druge oziroma drugačne podatke od tistih, ki jih je vseboval na dan 1. junij 2012 in s tem „na prvi dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je bil ta zakon (ZUJF) uveljavljen“ register nepremičnin, namreč tudi tožnik ne trdi. V tožbi in pred tem že v pritožbi ugovarja ustreznosti oziroma pravilnosti podatkov o lastništvu, vrednosti ter namembnosti nepremičnin, ki jih vsebuje register. S takšnimi ugovori pa z ozirom na določbe ZUJF, na katere se pravilno sklicujeta že oba davčna organa, tudi po presoji sodišča ne more uspeti. Iz 244. člena ZUJF namreč dovolj jasno sledi: da so v letu 2012 predmet obdavčitve z davkom na nepremično premoženje nepremičnine na območju Republike Slovenije, kot so po stanju na prvi dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je ta zakon uveljavljen (1. junij 2012), določene v registru nepremičnin; da je zavezanec oseba, ki je na isti, že omenjeni dan, v registru nepremičnin evidentirana kot lastnik oziroma upravljalec nepremičnin; ter da je v letu 2012 za določitev davčne osnove merodajna posplošena tržna vrednost nepremičnin, ki je na omenjeni datum pripisana nepremičnini v registru nepremičnin. V 191. členu ZUJF pa je (splošno) določeno še, da se za nepremičnine, ki se obdavčijo, štejejo vse nepremičnine (ki pripadajo istemu lastniku in katerih skupna vrednost znaša najmanj 1.000.000 eurov), razen nepremičnin za poslovno in industrijsko rabo ter za javni namen, ki so v registru nepremičnin evidentirane s šiframi dejanske rabe, naštetimi v nadaljevanju iste zakonske določbe in med katerimi očitno ni tistih, s katerimi so po podatkih spisov evidentirane tožnikove nepremičnine.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.