Administrative court dismisses claim that bankruptcy status loss or inability to pay exempts social security contributions.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Z uvedbo stečaja se status družbenika ne izgubi. V postopku odmere prispevkov za socialno varnost tudi ni dopustno upoštevati premoženjskega in dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti za poravnavo obveznosti, ki se nalaga v plačilo. Socialna varnost davčnih dolžnikov je v določenem obsegu varovana z omejitvami davčne izvršbe po določbah ZDavP-2.

[OBRAZLOŽITEV]

Davčni urad Ptuj je z izpodbijano odločbo tožniku kot družbeniku zasebne družbe za obdobje od 1. 5. 2011 do 31. 12. 2011 od zavarovalne osnove 6.818,84 EUR odmeril in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 927,65 EUR.

Iz obrazložitve sledi ugotovitev, da ima tožnik od 1. 5. 2011 lastnost zavarovanca kot družbenik zasebne družbe A. d.o.o. - v stečaju. Lastniki (družbeniki) zasebnih družb se vključijo v obvezno zdravstveno zavarovanje po 6. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) po šifri zavarovalne podlage 103, če niso zavarovani iz drugega naslova. Navedeni zavarovanci so v skladu z 48., 49. in 51. členom ZZVZZ ter drugim odstavkom 6. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, ki bremenijo delojemalce in delodajalce, od zavarovalne osnove po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vendar najmanj od najnižje pokojninske osnove po četrtem odstavku 208. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1). Ker tožnik kot družbenik zasebne družbe, ki nima plače, za nadzorovano obdobje ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost, se mu ti z izpodbijano odločbo odmerijo uradoma.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-22-122/2012 z dne 21. 3. 2013 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo stališču davčnega organa prve stopnje, da uvedba stečajnega postopka položaja tožnika kot družbenika ne spremeni in zato tudi ne vpliva na lastnost osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Res je, da prispevkov ni plačeval. Zaposlen je bil do odpovedi zaposlitve 31. 4. 2011, vendar plače od januarja do aprila ni prejel. Z Zavoda za zaposlovanje so ga napotili na Zavod za zdravstveno zavarovanje, kjer so ga brez obrazložitve prijavili pod šifro zavarovanja 103. Drži tudi, da je družbenik družbe A. d.o.o. s 50% deležem, vendar je družba od junija 2011 v stečaju in ne po njegovi krivdi. Po prejemu izpodbijane odločbe je organu pojasnil, da obračunov ne more predložiti, ker dohodkov nima. Tudi na Zavod za zdravstveno zavarovanje je podal odjavo in se 18. 1. 2012 prijavil kot družinski član, pri čemer mu do novembra 2012 ni bilo pojasnjeno, da je potrdilo neveljavno. Ker prispevki niso bili plačani, si je zdravstvene preglede moral plačevati sam, zato ne razume zahteve za plačilo prispevkov za nazaj, ki jih, ker dohodkov nima, tudi ni sposoben plačati.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da bil tožnik v obravnavanem obdobju družbenik zasebne družbe. Sporno tudi ni, da je imel na tej podlagi status zavarovanca po zavarovalni podlagi 103. Ob takšni dejanski podlagi pa odločitev, ob upoštevanju določb ZZVZZ, ZPSV in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), s katerimi je obrazložena, ne more biti drugačna od izpodbijane.

Kot pravilno navedeta že oba davčna organa, se z uvedbo stečaja status družbenika ne izgubi. V postopku odmere pa tudi ni dopustno upoštevati premoženjskega in dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti za poravnavo obveznosti, ki se nalaga v plačilo. Kot tožniku pravilno pojasni tožena stranka, je socialna varnost davčnih dolžnikov v določenem obsegu varovana z omejitvami davčne izvršbe po določbah ZDavP-2.

Iz navedenih razlogov sodišče ni moglo slediti (smiselnemu) predlogu tožnika, da se odloča odpravi. Odločbo namreč sodišče odpravi le v primeru, če je ta nepravilna in neskladna z zakonom, česar pa v obravnavanem primeru ne ugotavlja.

Zavrnitev tožbe temelji na 63. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker so dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).