Enforcement order served to employee in store counts as valid service to legal entity defendant.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the defendant's appeal, upholding the first-instance decision that rejected the objection to the enforcement order. The defendant argued the order was served late because it was given to an employee without authority, while the director received it later. The court ruled that serving the document to an employee in the business premises constitutes valid service to the legal entity under the relevant procedural laws.
Legislator headnote
AI generated1. odst. 134. čl. in 3. odst. 142. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP: An enforcement order is validly served to a legal entity when delivered to an authorized representative or an employee present in the business premises.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Sklep o izvršbi je bil dolžniku vročen pravilno, ko je bil izročen delavki v njegovi prodajalni.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrglo ugovor zoper sklep o izvršbi, ker ga je dolžnik vložil prepozno.
Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP. Navedel je, da je bil sklep o izvršbi vročen delavki v prodajalni, ne da bi ta delavka imela pooblastilo za sprejemanje pošiljk. Direktor dolžnika je sklep prejel šele 29.6.1993, zato je bil ugovor dne 30.6.1993 vložen pravočasno. Predlaga razveljavitev napadenega sklepa.
Pritožba ni utemeljena.
Po 1. odst. 134. čl. in 3. odst. 142. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP se sklep o izvršbi vroči pravni osebi (in dolžnik je pravna oseba) tako, da se izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki se najde v pisarni oziroma v poslovnem prostoru. Sklep o izvršbi je bil torej dolžniku vročen pravilno, ko je bil izročen prodajalki v dolžnikovem poslovnem prostoru - prodajalni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor vložen prepozno.
Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je dolžnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).
Sodišče druge stopnje je na podlagi določbe 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP in v zvezi s 14. čl. ZIP odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspel.