Administrative court dismissed illegal construction claim based on laws valid at the time of building.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

V zadevi ni sporno, da je tožnik zgradil sporni objekt na kmetijskem zemljišču, ki ni v njegovi lasti, in da za tako gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja. Da mu SKZG za postavitev spornega objekta ni dal soglasja, ampak ga je napotil na občino za pridobitev lokacijske informacije, je tožnik povedal na zaslišanju.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je tožniku na prvi stopnji izdala odločbo zaradi nelegalne gradnje lesenega objekta na zemljišču parc. št. 207 k.o. ... Naložila mu je, da po vročitvi odločbe ustavi dela pri njegovi gradnji (1. točka izreka) in da v roku 60 dni omenjeni objekt, ki ima tloris 3,7 m x 3,4 m, odstrani ter na svoje stroške vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo zoper njega začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka). Na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) so bile za objekt izrečene prepovedi (4. točka) in še odločeno, da bo inšpekcijski zavezanec plačal stroške postopka na podlagi posebnega sklepa (5. točka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik sporni objekt postavil leta 2000 na zemljišču, ki ga je dobil v zakup od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov (SKZG). Slednji mu soglasja za postavitev objekta ni dal. Na občini je pridobil lokacijski informaciji, pri čemer je iz prve izhajalo, da postavitev objekta ni možna, iz druge pa, da obstoji možnost prekategorizacije zemljišča. Ker za gradnjo objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, za katero se izrečejo ukrepi iz 152. člena in ostalih ZGO-1.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe odpravil 2., 3. in 4. točko prvostopenjske odločbe in jih nadomestil z novimi. V 2. točki je tožniku naložil odstranitev lesenega objekta, pri čemer je navedel tudi parcelno številko zemljišča, na katerem ta stoji; v 3. točki je pri opozorilu glede prisilne izvršitve odločbe navedel, da se bo postopek izvršbe denarne obveznosti opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo; v 4. točki pa je pomanjkljivo izrečene prepovedi iz 158. člena ZGO-1 dopolnil, kot to določa omenjena določba. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnil.

V obrazložitvi je med drugim navedel, da gre za gradnjo na kmetijskem zemljišču in da že neobstoj pravice graditi glede na 12. člen Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost pomeni, da ne gre za enostavni objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno. Pojasnil je še, da je tudi v času gradnje (v letu 2000) veljavni Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) razen za izjeme, določene v 2. odstavku 51. člena, določal obveznost pridobitve lokacijskega dovoljenja.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil s SKZG dogovorjen, da lahko na zemljišču postavi manjši lesen objekt pod pogojem, da ne bo šlo za nelegalen objekt. Meni, da ima zato pravico graditi. Z novo Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje pa pogoja glede pravice graditi sploh ni več. Po določilih te uredbe, kot je veljala v času od 9. do 21. 3. 2013, je njegov objekt izpolnjeval vse zahteve – tudi glede umeščanja objektov v prostor – za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik zgradil sporni objekt na kmetijskem zemljišču, ki ni v njegovi lasti, in da za tako gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja. Da mu SKZG za postavitev spornega objekta ni dal soglasja, ampak ga je napotil na občino za pridobitev lokacijske informacije, je tožnik povedal na zaslišanju 16. 4. 2012. Navedeno izhaja iz povzetka zapisnika v obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, to pa ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v omenjeni zapisnik. Tožnik je zapisnik, katerega izvod mu je bil tudi izročen, podpisal, ne da bi imel nanj pripombe. Tega, da je nedovoljeni objekt postavil s soglasjem SKZG oz. da je SKZG po pridobitvi lokacijskih informacij soglašal s postavitvijo objekta, ni trdil niti v pritožbi, zato je treba tožbene navedbe o pravici graditi zavrniti kot neutemeljene.

Glede na navedeno se sodišče strinja z upravnima aktoma obeh stopenj in njunimi razlogi, s katerimi je pojasnjeno, da gre v konkretnem primeru za nelegalno gradnjo, za katero je treba izreči obravnavane inšpekcijske ukrepe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Tožnik se namreč neutemeljeno sklicuje na določbe Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/2013 in naslednji), ki je začela veljati 9. 3. 2013 (8. člen), torej celo po izdaji izpodbijane drugostopenjske odločbe. Sodišče v upravnem sporu namreč presoja zakonitost izpodbijanih aktov glede na dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo v času izdaje teh aktov, zato ne more upoštevati kasnejših sprememb. Morebitne spremembe predpisov, zaradi katerih bi nelegalni objekt lahko postal legalen, se upoštevajo v nadaljevanju upravnega postopka, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno. Iz predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da je tožnik na podlagi omenjene uredbe zahteval ustavitev inšpekcijskega postopka, da je upravni organ o tej zahtevi odločal in da jo je s sklepom z dne 7. 5. 2013 tudi zavrnil. Preizkus zakonitosti tega upravnega akta pa ni predmet obravnavanega upravnega spora.

Zato dejstvo, da navedena uredba za gradnjo enostavnih objektov ne zahteva več pravice graditi, ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).